»Radi bi videli Jezusa«

08.05.2010 

Poslanica vrhovnega predstojnika za SMG ob stoletnici smrti bl. Mihaela Rue

Predragi moji mladi!

Tu sem, zvest našemu domenjenemu srečanju ob prazniku don Boska, »očeta in prijatelja mladine«. Letošnje naše srečanje, ki bo na žalost samo virtualno, a nič manj resnično in pristno, sovpada z začetkom stoletnice smrti don Rue, prvega don Boskovega naslednika in nedvomno njegovega najzvestejšega in najbolj učinkovitega učenca.


To je bil namreč eden glavnih razlogov, da sem za temo vezila vsej salezijanski družini v letu 2010 izbral temo: »S posnemanjem Mihaela Rue ponesimo mladim evangelij kot pristni učenci in navdušeni apostoli.«
Tako hočem biti prvi, ki sprejemam duhovni program vezila in vam s tem sporočilom v obliki dialoga med vami in menoj ponudim evangelij. Želim vam pokazati Jezusa, da boste tudi vi lahko postali njegovi učenci, pričevalci in apostoli.
Kadar vas srečam, pogosto začutim v vas veliko željo, da bi našli Gospoda. Morda vam ne uspe, da bi jasno izpovedali to svojo željo, jaz pa vsekakor pograbim to vaše najgloblje hrepenenje, ki ga nosite v svojem srcu. Prijemam vas za roko in vas peljem k svojemu Učitelju, svojemu Gospodu in svojemu Bogu.


»Gospod Pascual, radi bi videli Jezusa!«

Če si to res želite, morate imeti čvrste noge in napeta ušesa. Kajti Jezus hodi okoli! In se nikoli ne ustavi! Da ga boste našli, bi morali poslušati pesem peščenih zrn, ki se dvigajo izpod njegovih nog. Ob njegovem mimohodu vse postane novo in njegovega mimohoda ni nikoli konec.
Ohranja ritem prednosti. Njegova beseda je kot on, nenehno v gibanju, vedno v dajanju vsega, v razodevanju vsega sebe. Preteklo je dva tisoč let, pa se zdi, da je komaj šel mimo. Zgodovina je še vsa v kipenju ob njegovem mimohodu kot po eksploziji bombe. Svet pa ni več tak kakor prej. Nikoli ni nihče tako govoril o Bogu kakor ta človek, nihče nas ni ljubil kakor on, nihče se ni v polnosti daroval kakor on do popolnega izničenja. Nihče kakor on ni zapovedoval vetru in morju, hudobnim duhovom, ki v človeku rušijo najboljši del njegove človečnosti, nihče kakor on ni premagal smrti in greha. Je drugačen od vseh drugih.
Zato ga tolikeri sovražijo, kot so osovraženi tisti, ki se ne ravnajo po trenutni modi.
»Jaz nimam mesta, kjer bi spal, ko nastopi noč. Nimam skrivališča, če me kdo išče. Lisice imajo svoje brloge in ptice neba gnezda. Živim brez zavetja med nevarnostmi in grožnjami. Kdor si želi utreti pot po navadnih metodah, ne bo pri meni našel tistega, kar išče.«
Tistim, ki jih sreča, pravi: »Prišla je ura, da se spremenite!«
»Bog je tu sredi med vami. Nič in nihče ga ne more ustaviti.«


»On je tisti, ki ga iščemo! Pojdi, ponesi mu naše vprašanje.«

Ni nujno potrebno. On ve, kaj hočete. Na obali jezera ga obkroža ljudstvo in ga vprašuje: »Kakšno je tvoje sporočilo?« Jezus opazuje ribiče, ki mečejo mreže v morje. Njegov odgovor je drugačen od tistega, ki bi ga pričakovali. Ni to kak govor ali konferenca, temveč pravi: »Pridite! Zakaj še naprej lovite ribe? Rešujte tistega, ki se potaplja, može in žene, ki jim voda sili v grlo! Potrebujem vas! Hočem vas napraviti za ribiče ljudi!«
In oni so pustili mreže, čoln, starše, žene in otroke. Šli so za njim. »Ali res hočete vedeti, kdo sem? Pojdite z menoj in dobili boste odgovor,« jim je dejal Jezus. Potreben je pogum, da plavamo proti toku. Ni prijetno pustiti lenobno spokojnost vedno enakih dni in stopiti na novo pot.
Nekega dne je mlad fant, tak kot vi, prišel iskat Jezusa in ga vprašal: »Učitelj, kaj moram storiti, da bom postal tak, kakor me hoče imeti Bog? Zaupaj mi skrivnost te sreče!«
Jezus je odgovoril: »Poznaš Božje zapovedi: Ne ubijaj. Ne prešuštvuj. Ne kradi. Ne pričaj po krivem. Spoštuj očeta in mater.«
»Učitelj,« je odvrnil fant, »vse to sem že natančno izpolnjeval od najnežnejših otroških let.« Jezus ga je pogledal z ljubeznijo in mu dejal: »Samo eno ti manjka, da dosežeš cilj: vrni se domov, prodaj vse, kar imaš, in daj izkupiček revežem. Nato pridi in hodi za menoj.« Toda fant je prebledel in odšel.
Hoditi za Jezusom ne pomeni odločiti se »enkrat« za vselej. Pomeni odločiti se konkretno za to in to. Pomeni tvegati in igrati na eno samo karto. Pomeni sprejeti kot svojo odločitev, ki jo je on prejel glede nas: »Zagotavljam vam, da ni večje ljubezni, kot če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.«
Da bi jim bilo vse bolj jasno in konkretno, jim je razložil z dvema prilikama: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi; neki človek ga je našel in skril; potem je šel, ves vesel, prodal vse svoje imetje in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je podobno tudi trgovcu, ki je iskal dragocene bisere. Ko je našel zelo dragocen biser, je prodal vse svoje imetje in ga kupil.«
Jezus nadaljuje celo do protislovja: v neki drugi priliki pohvali krivičnega in nepoštenega upravitelja, ki je krivično ponaredil javno listino, je goljufal, si krivično prilastil tuje stvari in bil kriv podkupovanja. Hotel je le prikazati, kako je ta mož iznajdljiv, da si zagotovi prihodnost: gleda naprej. Je sicer nepoštenjak, vendar se drži svojega načela: brez slabe vesti gleda na svojo korist.
Dragi mladi! Moji in don Boskovi prijatelji! Ne morete živeti, če ne poznate tistega, kar v resnici kaj velja, ne da bi vedeli, kakšen je smisel našega življenja. Kajti življenje je vse, kar imate.
Edina gotova karta, na katero lahko igrate in tvegate vse, je ravno on, Jezus.


»Vendar, gospod Pascual, Božje kraljestvo ni za nas. To je previsoka in pretežka zadeva.«

Če te Jezus ima rad in te kliče, lahko vstaneš, lahko hodiš! Lahko spremeniš smer in začenjaš novo pot. Dovolj, če veš, če čutiš in hočeš, da te ima on rad. Dovolj je, da menjaš navade in razmisliš o svojih prepričanjih. Tako so storili prvi učenci: ko je poklical vsakega posebej po imenu, so brez odlašanja šli za njim.
V življenju vsakega človeka je kak dan, kaka ura, ki zapušča nepozaben spomin. To je trenutek, ko se zgodi kaj novega, je trenutek, ko se življenje popolnoma spremeni. »Bilo je okoli četrte ure popoldne,« se spominja Janez, ko so srečali Jezusa.
Bog - in Sveto pismo to velikokrat potrjuje - opravi svoje izbire, ne da bi pazil na imetje, talente in osebne lastnosti; še več. Izbira najslabotnejše, najrevnejše, najmanj učene na svetu. Včasih kliče kar silovito, skoraj nasilno: tak je bil primer pri Pavlu, ki je pri Damasku padel na zemljo. Velikokrat pa, prav nasprotno, kliče preprosto in vabljivo. Tako povabilo je izrekel dvema učencema Janeza Krstnika.
Največkrat pa Bog za poklicanje kakega človeka uporabi človeško sodelovanje: Krstnika za Andreja in Janeza, Andreja za njegovega brata Simona, Filipa za Natanaela. Tako je bilo tedaj! In danes? Danes hoče uporabiti mene, da te kliče! Pridi! Vabim te, da ga spoznaš!
Res je! Za učence ni bilo lahko dojeti »logike« svojega učitelja, vendar so na koncu spoznali, da zunaj njega ne bi našli besed, ki bi jim lahko dale luč in moč, da dosežejo tisto polno življenje, ki jim ga je nakazal Jezus.
Ne samo oni. Zahej, cestninar, to je pobiralec davkov, je bil davkar, ki je pobiral davke za Rimljane. V očeh ljudstva je bil odpadnik, zato so ga »pravi Judje« zaničevali in sovražili. Pa je prav ta Zahej, zaničevan in preziran, slišal, da Jezus prihaja v Jeriho. Slišal je že govoriti o tem človeku; rad bi spoznal Jezusa ali ga vsaj videl. Pustil je banko za pobiranje davkov in tekel tja, kjer se je množica gnetla okoli učitelja. Bilo je preveč ljudi, on pa je bil prav majhen. Tudi če bi skakal visoko navzgor, ne bi videl ničesar. Zato je tekel naprej in se vzpel na drevo. Bogati, mogočni in gotovo osovraženi Zahej se je skril, čepeč med vejami figovega drevesa. Zaradi svoje velike želje je pozabil na svoje dostojanstvo in postal smešen v očeh ljudstva. Vsi so se mu posmehovali. Tudi Jezus se je moral nasmehniti; ko pa je videl v njegovo srce, mu je dejal: »Splezaj dol, Zahej, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« Zahej je takoj splezal dol in tekel domov. Verski oblastniki mesta Jerihe in dobromisleči Judje so bili nejevoljni, jezni in se čutili prizadete. Vsi so godrnjali in govorili: »Šel je v grešnikovo hišo!« Bili so presenečeni in kar niso mogli dojeti ničesar. To je narobe svet: Mesija v hiši grešnikov!
Vendar Jezus vedno dela tako. Vznemirja nas sebični in hinavski svet - obrne ga na glavo in mu ni mar za vzpostavljeni red. Prevrne ustaljene vrednote, da na njihovo mesto postavi popolnoma nov socialni red.
Jezus je v Zahejevi hiši in mu ne reče, naj zapusti ženo, proda hišo, razdeli imetje revežem in hodi za njim. Reče mu samo: »Danes moram ostati pri tebi.«
Jezusovi klici so dveh vrst. Bogatemu mladeniču pravi: »Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in hodi za menoj. Ne jemlji torbe, ne bo ti nič pomagala, bom že jaz poskrbel zate. Jaz bom tvoje bogastvo«. Zaheju pa pravi: »Danes se moram zaustaviti pri tebi.« Ta zadnji klic ni nič lažji od prvega. Zaheju namreč premeša ves njegov način bivanja in življenja.
Kadar Jezus pravi, da želi živeti pri nas, in ga mi sprejmemo v svoj dom, tedaj se veliko stvari v nas spremeni, naš način življenja se zrevolucionira. Kadar sprejmemo Jezusa v svoje življenje, nas osvobodi vsega, kar ni Bog.
Samo eno velja: sprejeti ga! In zato moramo biti pripravljeni in čuječi. V trenutku, ko sprejmeš njegov klic, imaš možnost, da postaneš svobodna oseba, sposobna razpolagati sama s seboj, da postaviš svoje življenje v službo njemu in drugim.


»Ali res veruješ, da nas Bog potrebuje?«

Najprej je Jezus hotel imeti okoli sebe ljudi: dvanajst prijateljev, skupnost, ljudstvo. Potem pa napravi še veliko več; prikaže samega sebe in Cerkev kot trto: »Jaz sem prava trta. Ostanite združeni z menoj in jaz bom združen z vami. Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, tako tudi vi ne, če ne ostane združena s trto, tudi vi ne morete roditi sadu, če ne ostanete združeni z menoj. Jaz sem trta. Vi ste mladike. Če kdo ostane združen z menoj in jaz z njim, rodi veliko sadu; brez mene ne morete ničesar storiti.«
Jezus v svojih prijateljih odkrije svojo kri. »Jaz sem vi in vi ste jaz,« zatrjuje. »In to je znamenje, da se spoznamo: imenuje se evharistija. Smo isto telo. V nas se pretaka ista kri. Sedaj ste vi moje roke, moje noge in moje srce.«
Ko so ga njegovi sovražniki križali, so si mislili: pa smo se ga znebili! Enkrat za vselej smo zavalili kamen nad Jezusom nazareškim. Vendar soncu ne moremo preprečiti, da ne bi vzhajalo, ne moremo preprečiti, da bi bil življenje, tistemu, ki lahko premaga smrt. Ne moremo preprečiti, da bi bil deležen življenja tisti, ki je vir življenja. Nič ni bolj živega kot Bog. In na tisti zadnji večer je pri evharistiji Jezus dejal: »Sedaj ste vi jaz!« Jezus živi v nas!
Dragi mladi, lahko ste geniji, dobri organizatorji, iznajditelji, slavni ljudje, uspešni možje in žene ... pa je vse to nič pred možnostjo, da postanete orodje v Božjih rokah.
Ne morete živeti jalovega življenja, ki vsak dan bolj vene. Lahko pa, nasprotno, rodite bogate sadove. To je vaša odgovornost: »Moj oče je vinogradnik,« razlaga Jezus, »vsako vejo, ki je na meni in ne rodi sadu, odreže in vrže proč, veje pa, ki rodijo sad, obreže vsega, kar jih ovira, da bi dale obilnejši sad. Vi ste že osvobojeni vsega tega po zaslugi Božje besede, ki sem vam jo oznanil.«
Lahko postanete usta, po katerih Bog še naprej govori človeškim bitjem, ki postanejo orodje za oznanjevanje prave svobode. Lahko postanete oči, ki znajo gledati v temi sveta, da potem drugim pokažete Božjo navzočnost in njegovo kraljestvo. Lahko postanete njegova ušesa, ki sredi bučne glasbe (iPod) utegnejo slišati tisto, česar ne morejo več slišati: glas tistega, ki joče, ki kliče na pomoč, tistega, ki zahteva spoštovanje in dostojanstvo, ki zahteva pravičnost in kruha. Lahko postanete roke in noge, da greste naproti osebam, da jih podpirate in spet postavite na noge v Jezusovem imenu. In odkrili boste, da ste prejeli veliko več, kakor bi sami mogli dati.
To je skrivnost sreče. »Sreča obstaja na drugi strani, na strani, za katero ne mislite,« pravi Jezus. »Srečo si gradimo samo z Bogom.«
To je že oznanilo mlado hebrejsko dekle, njegova mati, preden se je on rodil: »Moja duša poveličuje Gospoda vsemogočnega. Velike reči mi je storil on, njegovo ime je sveto. Iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje vsem, ki mu zvesto služijo. Dvignil je svojo močno roko, razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli, in njihove načrte. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.«
Bog je vedno na strani poraženih, ubogih, mučenih, čistih in miroljubnih. Srečni, veseli, blaženi tisti, ki uživajo mir, skladni sami s seboj, s svetom in z Bogom, to so ubogi, ker imajo roke in srce odprte, da prejmejo Božje darove in zaupajo v njegovo moč. Blagor tistim, ki imajo čisto srce in ne poznajo sebičnosti, ki se ne vrtijo samo okoli sebe samega, ampak gledajo na Boga. Blagor tistim, ki gradijo mir in se borijo za pravičnost.
»Vi ste sol zemlje« in torej lahko preprečite, da bi se ta svet pokvaril. Biti morate prižgane bakle, ker je v tem svetu še preveč teme. Ne zahteva se od vas, da samo nosite luč. Vi morate biti luč! Biti morate ogenj, da pa boste dajali luč, morate použivati sami sebe, kakor sveča, ki izgoreva.«
Blagor vam, če se odločite, da boste hodili z Jezusom, če tvegate, da boste v luč spremenili svoje sanje; predvsem pa boste srečni, če ostanete v njem in ne le z njim. Svobodni, da obrodite sadove, to je vidna dela konkretne ljubezni, ki jo sestavljajo: resnica, predanost, tudi popolno darovanje življenja, kadar je to potrebno.
Na zadnji večer je Jezus vstal, slekel plašč in si privezal predpasnik. Potem je v umivalnik natočil vode, začel umivati noge svojim učencem in jih brisati s svojim predpasnikom. Tako, kakor so delali sužnji. Takoj nato je dejal: »Kar sem storil jaz, storite tudi vi drug drugemu.«
Oblikujte ljudstvo oseb, ki se imajo radi, da bodo začeli verovati v Boga, ko bodo videli vas.
Mi smo novo ljudstvo. Smo Božja družina, smo prava trta, ki jo Oče obdeluje z ljubeznijo. Sprejmimo življenjski sok Svetega Duha od Jezusa in bodimo mladike, ki rodijo sad ... Imenujemo se Benedikt iz Nursije, Frančišek Asiški, Dominik Guzman, Ignacij Lojolski, Terezija Jezusova, Frančišek Saleški, don Bosko, mati Mazzarello, don Rua, Dominik Savio, Lavra Vicuña, msgr. Versiglia, Kalist Caravario, Jožef Kalasanz, Jožef Kowalski, Zeffirin Namuncurá, mladi mučenci iz oratorija v Poznanju, Pier Giorgio Frassati, mati Terezija Kalkutska, Damijan de Veuster, Jožef Quadrio, Nino Bagllieri ... Mi ... Koliko nas je. Družina, ki vsak dan sprejema Božjo besedo, mladika, ki vsak dan prinaša sadove Svetega Duha.
Hodite zato s pokončno glavo. Sami odločate o svojem življenju. V polnosti se zavedajte sami sebe. Bodite pokončni, tudi sami, tudi glede množice. Lahko se priklonite samo pred Bogom in da dvignete tiste, ki so padli. Ljubite Boga z vsem srcem in ljudi, ki živijo okoli vas, kot sami sebe.
Jezus je sklenil svoj govor na gori s temi besedami: »Vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, je podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali.«
»Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje, zapihali so vetrovi, zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«
Dobro pazite nase: zgradite svoje življenje na skali, sicer vas bo zdrobilo.


»Gospod Pascual, ali Jezus res vse to zahteva od nas?«

Služiti Bogu je zelo preprosto. Bog ni tiran. Bog se pogovarja z vami kot oče in prijatelj.
»Niste vi, ki ste me izbrali za prijatelja, ampak sem jaz izbral vas in sprejel za svoje prijatelje. Tako bo vaše delo raslo in prinašalo sadove, ki bodo trajali večno. Če boste šli po poti, ki vam jo kažem, pravi Jezus, boste videli, kako lepo je pripadati Bogu in da breme, ki vam ga nalaga vera, ni težko.«
Morate zajeti sapo, se dvigniti in se čutiti kot svobodni ljudje. Moje sporočilo je povabilo na praznik. Vaše življenje je ustvarjeno za praznik in vsi gremo na praznovanje. Prihodnost je obložena miza, polna veselja med prijatelji in Bog bo obhajal praznik z nami.
Jezus pravi, da je njegova beseda posejana v nas kot na njivi, vendar je človeško srce težek in zapleten teren, ves trd in poln trnjevega grmovja.
In vendar ste vi kakor njiva. Če začenjate poslušati Božjo besedo, boste v njej našli marsikaj dragocenega.
Lahko boste našli predvsem samega sebe in našli boste v sebi Boga. »Ne bojte se, vendar ne morete ničesar storiti brez njega. On vas potrebuje.«
On nas zelo dobro pozna, ve točno, kaj smo. Pozna poseben svet teme in luči, ki je v vas; bolje kot mi pozna tisto skrivnostno mešanico, kar smo mi.
Ve, česa smo sposobni. Drugi lahko ostanejo razočarani, ker so sanjali o nas in nas načrtovali v svoje ideale. Bog pa ni nikoli razočaran, kajti tisti, ki ga on ljubi, sem jaz, tak, kakršen sem danes ...!
Bog ne živi ne v prihodnosti ne v preteklosti, temveč v sedanjosti. On je navzoč in me vidi v moji sedanji resničnosti.
Tudi Jezusovi prijatelji so mislili, da morajo biti veliki in mogočni, da bodo uresničili Božje kraljestvo. On pa je dejal: »Če hočete koristiti Bogu, morate biti majhni kot otrok.«
Otrok je bitje, ki ima pred seboj še vso prihodnost. Otrok je sestavljen iz sanj in zaupanja.
Hodite naravnost, z glavo pokonci. Pred vami je prihodnost in se splača iti njej naproti. Otroci so slabotni; to kar jim najbolj manjka, je predvsem moč. Vendar imajo zaupanje. In kadar gre vse dobro, vedo, da so ljubljeni.
In imajo pred seboj prihodnost. Vi imate besedo, da kaj rečete v svojem življenju in s svojim življenjem. Besedo tolažbe, besedo, ki osvobaja, besedo, ki vliva upanje, ki je odprta proti prihodnosti. Bodite pogumni, da to besedo izrečete. Bodite pogumni, da boste to, kar ste, in bodite taki v celoti: pristni, svobodni, ki imate svoj poklic.
Ne bojte se! Pojdimo pogumno proti drugemu bregu.
Ta ocean nevarnosti in groženj je res velik, naša ladjica pa je majhna in krhka. Toda na naši ladjici vozimo Jezusa, Božjega Sina. Koga naj se potem bojimo?
Dragi mladi, rad vas imam in sem sprejel vašo željo, da vam pokažem Jezusa. Pokazal sem vam ga in vas pripeljal k njemu. Želim si, da bi sedaj lahko izpovedali kot učenca Janeza Krstnika: »Našli smo Kristusa,« in si prizadevajte, da boste še druge pripeljali k Jezusu.
Sklepam z molitvijo kardinala Newmana, naj postane vaša molitev in jo vključite v program svojega življenja.


V TVOJE ROKE

Gospod, popolnoma se izročam v tvoje roke.
Ti si me ustvaril zase.
Nočem več misliti na sebe,
ampak hoditi za teboj.

Kaj hočeš, da storim?
Dovoli mi, da hodim s teboj,
da te vedno spremljam,
v veselju in žalosti.

Izročam ti svoje želje, svoje veselje,
slabosti, načrte in misli,
ki me zadržujejo daleč od tebe
in me nenehno zapirajo v samega sebe.

Napravi iz mene, kar hočeš!
Ne pogovarjam se o ceni.
Ne zahtevam, da bi vnaprej
poznal načrte, ki jih imaš ti z menoj,
hočem le to, kar ti hočeš zame.

Ne pravim: »Šel bom za teboj povsod, kamor ti greš,«
ker sem slaboten.
Izročam se ti, da me boš ti vodil.
Hočem hoditi za teboj v temi,
prosim pa te le za potrebno moč.

O Gospod, daj, da ti bom prinašal vse stvari,
in poišči to, kar ti je všeč
v vsaki moji odločitvi,
in daj blagoslov na vsa moja dejanja.

Kakor poldnevnik nakazuje ure
samo s soncem,
tako hočem, da me usmerjaš ti:
ti me hočeš voditi in uporabiti.
Bodi tako, Gospod Jezus!

Kardinal J. H. Newman



Iskreno in z vsem spoštovanjem vas pozdravljam

Pascual Chávez Villanueva SDB
vrhovni predstojnik


V Rimu, 31. januarja 2010
Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon