Arhiv uvodnikov, 2011

26.12.2011  Gospod je tu

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

(Lk 2,1-14)


17.12.2011  Gospod prihaja in trka

Prihod Božjega Sina na zemljo je tako neizmeren dogodek, da ga je Bog hotel pripravljati stoletja. Obrede in daritve, predpodobe in simbole "prve zaveze" (Heb 9,15) - vse naravnava h Kristusu; naznanja ga po ustih prerokov, ki sledijo drug drugemu v Izraelu. Z druge strani pa prebuja v srcu poganov zastrto pričakovanje tega prihoda. Sveti Janez Krstnik je neposredni Gospodov predhodnik, poslan, da mu pripravi pot. Kot "prerok Najvišjega" (Lk 1,76) presega vse preroke, je zadnji izmed njih in začenja evangelij; Janez Krstnik pozdravlja Kristusov prihod že v telesu svoje matere in njegovo veselje je biti "prijatelj ženina", katerega označi kot "božje jagnje, ki odjemlje greh sveta". Pred Jezusom hodi "z Elijevim duhom in močjo" (Lk 1,17) in pričuje zanj s svojim oznanjevanjem, svojim krstom spreobrnjenja in končno svojim mučeništvom.

Ko Cerkev vsako leto obhaja adventno bogoslužje, udejanja to pričakovanje Mesija: ko se verniki povezujejo z dolgo pripravo na prvi Odrešenikov prihod, obnavljajo goreče hrepenenje po njegovem drugem prihodu (prim. Raz 22,17). Z obhajanjem predhodnikovega rojstva in mučeništva se Cerkev združuje z njegovo željo: "On mora rasti, jaz pa se manjšati" (Jn 3,30).

 

Sklepno obdobje adventnega časa v Katoliški Cerkvi začenjamo 17. decembra z božično osemdnevnico, ki predstavlja neposredno bogoslužno pripravo na božič. Bogoslužna priprava v obliki osemdnevnice vernikom želi približati hrepenenje in pričakovanje Gospodovega rojstva. Pomembno vlogo in slovesni ton v tem času pri bogoslužju dajejo posebne antifone, imenovane tudi O - odpevi, ki so odpevi pred Marijinim slavospevom Magnificat (prim. Lk 1,47-55). Antifone razlagajo prispodobe iz bogate svetopisemske simbolike, ki napoveduje Jezusovo rojstvo. Njihov namen je pospešiti in spodbuditi veselo pričakovanje in hrepenenje po Odrešeniku. V osmih dneh se zvrstijo naslednje antifone, pri čemer se vsaka izmed njih začne z odpevom: O Modrost, O Gospod in Voditelj, O korenina Jesejeva, O ključ Davidov, O Vzhajajoči, O Kralj narodov ter O Emanuel.

 

Trem modrim se je izpolnilo upanje zato, ker so v Otroku z očmi vere videli izpolnitev obljube in počastili pričakovanega Gospodarja sveta. Kdor zna in zmore gledati z očmi vere, ta bo v revnem otroku spoznal Kristusa, ta bo v njem videl svojega Kralja, ki vedno znova neopazno in tiho prihaja na svet. Spoznal ga bo tudi v trpljenju in stiski. Veselimo se!



 

 



26.11.2011  Prižiganje druge sveče na adventnem vencu

Tema. Vsi smo kdaj okusili, kaj pomeni tema; zunaj in znotraj nas. Vemo, kako se počuti človek, ki hodi v temi. V življenju se bojujeta tema in svetloba, tudi med nami in v nas. Človek je narejen za svetlobo, si svetlobe želi...

 

Čeprav bi hodil v temni dolini, si ti z menoj (Ps 23)

Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal? (Ps 27)

 

Prižigali bomo sveče na adventnem vencu, vsak teden eno več.

Sveče prestavljajo 4 mejnike: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta.

Predstavljajo tudi 4 strani neba: sever, jug, vzhod, zahod - pomeni, da je Kristus dar za ves svet.

Predstavljajo 4 letne čase - pomeni, da so Kristusovi vsi časi in da je Kristus v vseh navzoč in delujoč.

Sveče predstavljajo človekovo življenje: otroštvo, mladost, zrelost, starost.

 

Gospod, prižigamo drugo svečo na adventnem vencu. Daj nam milost, da bomo odprli svoja srca tebi, da bo v njih vse več tvoje luči, da bomo vse bolj z vsem bitjem zate in s teboj.

 


30.08.2011  V veri hodimo

Papež Benedikt XVI. je to poletje mladim zbranim na Svetovnem Svetovnem dnevu mladih v Madridu spregovoril na srce, ko je dejal:

»Dragi mladi! Moje srce napolnjuje veselje ob misli na posebno ljubezen, s katero Jezus gleda na vas. Prihaja vam naproti in vas želi spremljati na vaši poti, vam odpirati vrata v polno življenje in vas narediti deležne njegove bližine z Očetom. Kdo je Jezus? Evangelij (Mt 16,13-20), ki smo ga brali opisuje dva načina poznavanja Kristusa. Prvi je zgolj zunanje poznavanje, zaznamovano z javnim mnenjem. "Kaj ljudje pravijo, kdo je Sin Človekov?" Drugo poznavanje pa je osebno. Jezus se obrne na učence in jih vpraša: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Vera ni rezultat človekovega truda, njegovega razuma, ampak je Božji dar. "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih". Vera nam ne daje zgolj nekaj informacij, kdo je Kristus, temveč predpostavlja osebni odnos z njim. Jezus kliče učence k osebni odločitvi zanj. Dragi mladi, Kristus danes tudi vam zastavlja vprašanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Odgovorite mu velikodušno in pogumno, kot to ustreza mlademu srcu, kakršno je vaše.

Kristusa ni mogoče ločevati od Cerkve, kakor ni mogoče ločiti glave od telesa. Cerkev ne živi iz same sebe, ampak iz Gospoda. On je navzoč v njej, ji daje življenje, hrano in moč. Postavite Kristusa, Božjega Sina, v središče svojega življenja. Toda dovolite mi tudi, da vas spomnim, da hoditi za Jezusom v veri, pomeni hoditi z Njim v edinosti s Cerkvijo. Za Jezusom ne moremo hoditi sami. Kdor popusti skušnjavi, da bi šel 'po svoje' ali živel vero z individualistično miselnostjo, ki prevladuje v družbi, je v nevarnosti, da Jezusa Kristusa ne bo srečal nikoli ali pa bo hodil za lažno podobo o njem. Prosim vas, dragi prijatelji, ljubite Cerkev, ki vas je rodila v veri, vam pomagala bolje spoznati Kristusa in odkriti lepoto njegove ljubezni. Za rast vašega prijateljstva s Kristusom je bistvenega pomena priznati pomen vaše vključenosti v župnije, skupnosti in gibanja, kot tudi udeležbe pri evharistiji vsako nedeljo, pogostega prejemanja zakramenta sprave ter gojenja molitve in meditacije Božje besede. Ne zadržujte Kristusa samo zase! Posredujte tudi drugim veselje nad vašo vero. Svet potrebuje pričevanja vaše vere, nedvomno potrebuje Boga.«

Pustimo, da ob začetku novega šolskega in pastoralnega leta, njegove besede nagovorijo tudi nas.

 


13.07.2011  Slavim te, Gospod

»Slavljen si, Gospod, Bog naših očetov, hvalevreden in nadvse poveličevan na veke.

Slavljeno je sveto ime tvojega veličastva, nadvse hvalevredno in poveličevano na veke.

Slavljen si v svetišču svojega svetega veličastva, nadvse opevan in veličasten na veke. ...

Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela, pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.«(Dan 2,52-57)

 

Slavimo te, Gospod, za vse, kar smo doživeli skozi preteklo šolsko leto.

Slavimo te, Gospod, da smo mogli vztrajati v naporu.

Slavimo te, Gospod, za mnoga nova spoznanja.

Slavimo te, Gospod, za čas počitnic in te prosimo; blagoslavljaj in varuj nas.


08.06.2011  Pridi, Sveti Duh

Kot prvi apostoli skupaj z Marijo v dvorani zadnje večerje te dni pred Binkoštmi obhajamo devetdnevnico k Svetemu Duhu. Kdo je pravzaprav Sveti Duh? »Petdeset dni po svojem vstajenju, na binkošti, poveličani Jezus Kristus v obilju razlije Duha in ga razodene kot božjo osebo, tako da je sveta Trojica v polnosti razodeta.«  Katekizem Katoliške Cerkve nas nadalje uči, »da je »Sveti Duh« lastno ime Tistega, ki ga molimo in slavimo z Očetom in Sinom. Cerkev ga je prejela od Gospoda in ga izpoveduje pri krstu svojih novih otrok. Izraz »Duh« je prevod hebrejskega izraza »Ruah«, ki v svojem prvem pomenu pomeni dih, zrak, veter. Ko Jezus napove in obljubi prihod Svetega Duha, ga imenuje Duh resnice in »Paraklet - Tolažnik«, kar dobesedno pomeni »tisti, ki je poklican zraven«. Duh zida, oživlja in posvečuje Cerkev: Duh ljubezni vrača krščencem sličnost z Bogom, izgubljeno z grehom, in jim daje, da v Kristusu živijo od samega življenja svete Trojice. Pošilja jih pričevat za Kristusovo resnico in jih ureja v njihovih medsebojnih nalogah, da bi vsi obrodili "sad Duha" (Gal 5,22).« Z vztrajnostjo prosimo Zanj, da bo v nas življenje.

s. Martina


15.05.2011  Zdrava Marija

Obhajamo mesec maj, ko nam pride spontano na usta Marijino ime. Po župnijah obhajamo šmarnice, molimo litanije, se zbiramo za molitev rožnega venca ... Vso salezijansko družino, še posebej pa nas, ki smo njene hčere, Marija poveže prav 24. maja, ko obhajamo praznik Marije Pomočnice. Don Bosko in Marija Dominika Mazzarello sta imela veliko zaupanje v Marijo. Pravi sv. Janez Bosko: »Zaupajte v Marijo in videli boste kaj so čudeži!« Sv. Marija Dominika Mazzarello pa: »Imejte veliko zaupanje v Marijo in ona vam bo pomagala v vseh vaših stvareh«.

Med najbolj znane don Boskove sanje sodijo prav tiste, ki jih običajno naslavljamo Sanje o dveh stebrih. Sredi morja, nevihte, nasprotujočega se vetra, sta se nad valove začela dvigala dva mogočna stebra, zelo visoka, ne daleč drug od drugega. Na enem je bil kip Brezmadežne Device, v podnožju kipa pa velik pano z napisom AUXILIUM CHRISTIANORUM - POMOČ KRISTJANOV; na drugem, ki je bil višji in močnejši je bila hostija, sorazmerno velika s stebrom, pod njo pa napis SALUS CREDENTIUM - REŠITEV VERNIH. Vrhovni poveljnik ladje je premagal ovire in usmeril ladjo med dva stebra: z enim sidrom je privezal ladjo na steber s hostijo, z drugim pa na steber z Brezmadežno Devico. Sledil je velik preobrat: na morju je zavladal velik mir.

 

Obrnimo se tudi mi na Marijo Pomočnico z velikim zaupanjem in molimo devetdnevnico, kot jo je priporočal don Bosko:

- Oče naš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

- Hvaljeno in češčeno naj vedno bo - presveto Rešnje Telo. Zdaj in vekomaj - Amen.

- Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena! K tebi vpijemo izgnani Evini otroci, k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini. Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!

- Marija pomoč kristjanov, - prosi za nas.
(vse molimo 3x)

 


23.04.2011 

 

»To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa, jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih.

O zares presrečna noč, v kateri se zemlja združi z nebesi in človek z Bogom.«

(iz Velikonočne hvalnice)


Veselo praznovanje!

ALELUJA!

 


17.04.2011  Veliki in sveti teden

Z današnjo cvetno nedeljo vstopamo v veliki in sveti teden. Vzklik "hozana" = "reši, prosimo te" naj odmeva v nas, medtem ko Jezusu s tem istim izrazom dajemo spoštljiv pozdrav in mu skupaj vzklikamo: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu".

V tem velikem in svetem tednu pa smo še posebej povabljeni h kontemplaciji skrivnosti križa, tišine in vstajenja. Tako »postajamo podobni njegovi smrti« (Flp 3,10), da bi tudi v našem življenju prišlo do globokega spreobrnjenja. To pa pomeni, da se pustimo preoblikovati Svetemu Duhu in da odločno usmerjamo svoje življenje v skladu z Božjo voljo, se osvobajamo svoje sebičnosti, premagamo nagon po nadvladovanju drugih in se odpremo Kristusovi ljubezni. Ostanimo blizu Kristusu.


11.04.2011  Da, Gospod

»Ko je na peto postno nedeljo razglašeno Lazarjevo vstajenje, se soočimo z zadnjo skrivnostjo našega bivanja: »Jaz sem vstajenje in življenje ... Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). Za krščansko skupnost je to trenutek, ko skupaj z Marto iskreno položi vse svoje upe v Jezusa iz Nazareta: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (v. 27). Občestvo s Kristusom v tem življenju nas pripravlja na prestop praga smrti, da bi neomejeno živeli z Njim. Vera v vstajenje mrtvih in upanje na večno življenje odpirata naš pogled za zadnji smisel našega bivanja: Bog je človeka ustvaril za vstajenje in življenje. Ta resnica daje pristno in dokončno razsežnost človeški zgodovini ter njegovemu osebnemu, družbenemu, kulturnemu, političnemu in ekonomskemu življenju. Brez luči vere ostaja vse vesolje zakopano v grobu, brez prihodnosti in upanja.«

Benedikt XVI


03.04.2011  Verujem, Gospod!

Četrto postno nedeljo imenujemo tudi 'nedelja sleporojenega'. Božja Beseda (Jn 9,1-41) predstavlja Kristusa kot luč sveta. Evangelij nagovarja vsakega izmed nas: »Veruješ v Sina človekovega?«. »Verujem, Gospod!« (Jn 9,35.38), veselo vzklikne sleporojeni, ki tako postane glas vsakega vernika. Čudež ozdravljenja je znamenje, da želi Kristus poleg vida odpreti tudi naš notranji pogled, da bi se naša vera vedno bolj poglabljala in bi lahko v Njem prepoznali našega edinega Odrešenika. On razsvetljuje vse temine življenja in vodi človeka do tega, da živi kot 'sin/hči luči'.


30.03.2011  Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih ...

Obhajali smo tretjo postno nedeljo. Običajno jo imenujemo tudi nedelja »laetare« - nedelja »veseli se« po besedah sv. Pavla: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se«, kajti »upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«. Benedikt XVI. pa nam v poslanici za postni čas pravi, da nam »celotno bogoslužje tretje postne nedelje predlaga Jezusovo prošnjo Samarijanki: »Daj mi piti!« (Jn 4,7), ki izraža gorečo Božjo željo do vsakega človeka in želi v našem srcu vzbuditi željo po daru »vode, ki teče v večno življenje« (v. 14). To je dar Svetega Duha, ki kristjane napravlja za »prave častilce«, ki bodo Očeta častili »v duhu in resnici« (v. 23). Samo ta voda lahko poteši našo žejo po dobrem, po veselju, po resnici in po lepoti! Samo ta voda, ki nam jo daje Sin, napaja puščavo nemirne in nezadovoljene duše, 'dokler se ne spočije v Bogu', kot se glasijo znamenite besede sv. Avguština.« Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih ...


24.03.2011  Obdarjena z milostjo

»V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.«

(Lk 1,26-38)


03.03.2011  Krst in post

Začenjamo postni čas. Papež Benedikt XVI. je v poslanici za ta čas posebne milosti 2011 zapisal: »Dragi bratje in sestre, postni čas, ki nas uvaja v praznovanje velike noči, je za Cerkev dragoceno in pomembno bogoslužno obdobje, ob katerem vam z veseljem namenjam posebno besedo, da bi ga živeli z dolžno prizadevnostjo. Medtem ko se ozira v dokončno srečanje s svojim Ženinom v večni veliki noči, cerkvena skupnost v marljivi molitvi in dejavni ljubezni poglablja svojo pot očiščevanja v duhu, da bi pri skrivnosti odrešenja obilneje zajemala novo življenje v Kristusu Gospodu (prim. Hvalospev I za postni čas).

To življenje nam je že bilo dano na dan našega krsta, ko se je za nas, potem ko smo »postali deležni Kristusove smrti in vstajenja«, začela »učenčeva radostna in zmagoslavna pustolovščina«. Sveti Pavel v svojih pismih večkrat vztraja pri edinstvenem občestvu z Božjim Sinom, ki se uresničuje v tej kopeli. Dejstvo, da krst večinoma prejmemo kot otroci, kaže na to, da gre za Božji dar: nihče si ne zasluži večnega življenja z lastnimi močmi. Božje usmiljenje, ki izmiva greh in omogoča, da »mislimo v sebi to, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5), je človeku dano brezplačno.

Apostol narodov v Pismu Filipljanom izraža smisel preobrazbe, ki se udejanja s soudeležbo pri Kristusovi smrti in vstajenju, ter izpostavi njen cilj: da bi »spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postal podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10-11). Krst torej ni obred preteklosti, ampak srečanje s Kristusom, ki oblikuje celotno življenje krščenca, mu daje Božje življenje in ga kliče k iskrenemu spreobrnjenju, ki ga je sprožila in podprla Milost in ki bi ga pripeljalo do Kristusove zrelosti.

Med krstom in postom kot ugodnim časom za izkušanje Milosti, ki rešuje, obstaja posebna vez. V zakramentu krsta se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih (prim. Rim 8,11). Ta zastonjski dar je treba nenehno poživljati v vsakem izmed nas in postni čas nam nudi podobno pot kot katehumenat, ki je za kristjane antične Cerkve in tudi za današnje katehumene nenadomestljiva šola vere in krščanskega življenja: krst doživljajo kot odločilno dejanje za vse svoje življenje. ...

Skratka, v postnem času, v katerem smo povabljeni h kontemplaciji skrivnosti križa, »postajamo podobni njegovi smrti« (Flp 3,10), da bi prišlo do globokega spreobrnjenja našega življenja. To pomeni, da se pustimo preoblikovati Svetemu Duhu, kot sv. Pavel na poti v Damask, odločno usmerjamo svoje življenje v skladu z Božjo voljo, se osvobajamo svoje sebičnosti, premagamo nagon po nadvladovanju drugih in se odpremo Kristusovi ljubezni. Postni čas je primeren za priznavanje naše šibkosti, za sprejemanje prenoviteljske Milosti zakramenta pokore in sprave, ob iskrenem pregledu svojega življenja, ter za odločno napotitev h Kristusu.

Dragi bratje in sestre, po osebnem srečanju z našim Odrešenikom ter prek posta, miloščine in molitve, nas pot spreobrnjenja vodi k odkritju lastnega krsta. V letošnjem postnem času prenovimo odprtost do Božje milosti, ki nam je bila dana takrat, da bi razsvetlila in vodila vsa naša dejanja. Kar zakrament pomeni in uresničuje, smo poklicani vsak dan živeti v vedno bolj velikodušni in pristni hoji za Kristusom. Na tej naši poti se priporočamo Devici Mariji, ki je rodila Božjo Besedo v veri in mesu, da bi se tako kot Ona potopili v smrt in vstajenje njenega Sina Jezusa in imeli večno življenje«.


15.01.2011  Pot svetosti

Mesec januar imenujemo v Salezijanski družini večkrat kar salezijanski mesec, saj goduje več svetih mož in eno mlado dekle, ki so se v svojem življenju navdihovali v salezijanski karizmi ali pa so bili pomemben vir za salezijansko karizmo: bl. Alojzij Variara, ki goduje 15. januarja; bl. Laura Vicuna - 22. januarja; bl. Bronislav Markiewicz - 30. januarja; sv. Janez Bosko - 31. januarja, ki se je kot ustanovitelj Salezijanske družbe močno navdihoval pri sv. Frančišku Saleškem, ki goduje 24. januarja. Svetost je znamenje Božjega, je sad Svetega Duha, ki je v vseh teh - po krstu - Božjih otrocih deloval v popolni meri, da se je v njih uresničila ljubezni. Božja ljubezen jih je povsem prevzela, tako da niso živeli več oni, ampak je v njih živel Kristus. K svetosti pa je poklican tudi vsak izmed nas. Pot za dosego pa je lahko zelo različna: bl. Alojzij Variara si je izbral življenje med gobavci in je mednje prinašal veselje; bl. Lavra Vikuna je darovala svoje življenje za spreobrnjenje mame; bl. Bronislav Markiewicz se je ves posvetil vsakdanjim dejavnostim v župniji s posebno pozornostjo do mladih, ki so bili revni, ubogi in zapuščeni; medtem ko je sv. Frančišek Saleški služil kot škof; sv. Janez Bosko pa se je kot preprost duhovnik ves posvetil vzgoji mladih. In kakšna je tvoja pot svetosti? "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" in kar morate storiti.

s. Martina

Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon