Lk 11,39-47: Marija obišče Elizabeto

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.  Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

In Marija je rekla:

»Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.

Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.

Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.

Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Ermes Ronchi: Le case di Maria – Una casa di profeti (str. 25-40)

Marija zapusti svojo rodno hišo in se odpravi na pot – pot, ki je prispodoba vsake poti duše in življenja samega. Ko odpreš svoje življenje Bogu, ne smeš več imeti bivališč. Dinamika bivanja gre od znotraj navzven, iz lastne hiše naproti širnemu svetu, od jaza k prostoru ljubezni in odnosov.

Če želimo v globini dojeti Božjo besedo, je potrebno, da ji posvetimo čas, ji namenimo vse naše pričakovanje in pozornost. Skrivnost postane naše veselje, če ji damo dovolj časa: … tvoja vrtnica je pomembna, ker si ji posvetil čas (A. de Saint-Exupery).

Hiša, v kateri blagoslavljamo

Besede pogovora med Marijo in Elizabeto so v evangeliju po Luku prve besede, ki si jih izmenjajo ljudje. In v tem prvem pogovoru med ljudmi, je prva Elizabetina beseda blagoslov: Blagoslovljena ti med ženami! Elizabetin blagoslov se razlije na vse žene, na vse matere.

Prvo besedo evangeljskega pogovora bi vsi morali hraniti kakor zaklad: Blagoslovljena.

Tudi mi se naučimo blagoslavljati, govoriti dobro, iskati najboljše besede. Ne gre samo za besede, gre za moč, ki prihaja od zgoraj, ki jo prikličemo od Boga in izvira iz prvega blagoslova: Bog ju je blagoslovil: “Bodita rodovitna in množita se” (1Mz 1,28). Blagoslov rojeva življenje in rast, rojeva življenjsko energijo.

Prvi korak, da se srečam s skrivnostjo in s srcem drugega je blagoslov; reči ljudem, s katerimi delim življenje: Ti si Božji blagoslov zame, ti si Božji dar, ti si odrešenje, ki stopa ob meni.

Hiši, kjer ne blagoslavljajo drug drugega, kjer se ne pohvalijo med seboj, grozi žalost; postane kraj, kjer drug drugega uničujejo, namesto, da bi se podpirali.

Nikoli ne bomo srečni, če se ne bomo naučili blagoslavljati. Poveličevati Gospoda, ki mi je dal življenje, slaviti Boga, blagoslavljati tiste, ki me imajo radi, blagoslavljati sonce, vodo, ogenj in kruh … kot so to delali svetniki.

Hiša slavljenja

Prva beseda, ki jo Marija izgovori v hiši v gričevju, je hvalnica. To je zgled za verne: Bogu najprej hvalo, bližnjemu najprej blagoslov.

Vse prve krščanske molitve so nastale ob Mariji: Magnificat, prvi del Zdravamarije, Hvaljen, Slava angelov v Betlehemu, Simeonov hvalospev. Marija spodbuja nastajanje molitev. Kdor ima pravo pobožnost do Marije, se od nje nauči slaviti in blagoslavljati, osvobajati svoje srce pred Bogom, dopustiti, da v molitev vstopi življenje, ubogi, lačni. Nauči se, da molitev postane kot hiša, v kateri prebivajo zgodbe ljudi. Prava pobožnost je v tem, da se naučimo moliti kot Marija.

Od kod prihaja Marijina molitev, ta vesela pesem? Marija je razumela, je videla, da je Bog zaljubljen Bog in da dela čudovite stvari. Marija desetkrat ponovi, kaj je storil Bog: ozrl, storil, pokazal, povišal, napolnil … Desetkrat. Marijina vera, velika vera, največja vera je tista, ki ne postavlja v središče to, kar sem jaz storila za Boga, ampak tisto, kar je Bog storil zame. V središču krščanstva niso moja dobra ali slaba dejanja, ampak Božje delovanje. Odrešenje ne prihaja iz dejstva, da jaz ljubim Boga, ampak da Bog ljubi mene.

Hiša kot svetišče

Dom, kraj, kjer naše življenje doživlja praznovanje in drame, postane za Marijo in Elizabeto kraj najbolj resnične liturgije. Dve ženi slavita Boga, se mu zahvaljujeta, blagoslavljata. Dve materi zgradita svetišče molitve v hiši.

Začnimo znova kot oni dve doma moliti skupaj, blagoslavljati hišo in njene prebivalce, zaznamovati dneve z znamenji Boga, zaznamovati svoje besede z Božjo besedo. Moliti skupaj s tistim delom Zaharija, ki je v nas in ima težave verovati; z delom Elizabete v nas, ki zna blagoslavljati, z delom Marije v nas, ki zna slaviti, z delom Janeza Krstnika v nas, ki zna plesati v materinem trebuhu. Potem bomo morda tudi mi postali blagoslov za tiste, ki jih bomo srečali.

Moliti ne pomeni prositi. Molitev je hvalnica, zrenje, jok, čudenje … Prositi Boga nekaj, pomeni pričakovati od njega odgovor. Toda samo maliki imajo dolžnost odgovoriti, da se opravičijo. Prositi kakšno stvar Boga pomeni narediti tako, kot stori romar, ki potem, ko prehodi tisoč kilometrov, da bi prišel do papeža, ga prosi, naj mu da en fižol. Bog ne more dati ničesar manj kot samega sebe. In ko nam da sebe, nam da vse.

Hiša prerokov

Zaharija je postal nem. V evangeliju najprej prerokujejo matere in prvi kraj preroštva je dom, hiša v gričevju, na katero sta se hkrati spustila čudež in kazen.

Zaharija izgubi besedo, ker ne zaupa angelovi besedi: prosi znamenje, da bi veroval. Kdor ne posluša Besede, postane nem, ne zna več govoriti; kdor ne sprejme Besede, je ne more niti dati. Kdor nima vere, je nem, lahko rečemo, da je brezizrazen, nima kaj povedati, ni razumel globokega smisla bivanja.

Toda Zaharijeva nevera ne ustavi Božjega načrta. Tako tudi moje napake in negotovosti ne zaustavijo Božje zgodbe. Moja šibka vera ne ustavi moči življenja, ki prihaja od Njega.

Danes ne potrebujemo velikih prerokov, ampak majhne, takšne, ki preprosto, brez hrupa, živijo evangelij v vsakdanjem življenju.

Vesela vernica

Marijino veselje, ki je tako jasno v hvalnici Magnifikat, ne prihaja od njenega temperamenta, ampak iz duhovne izkušnje. Njeno veselje izhaja iz njene vere, hvaležne in polne čudenja. Mogoče nas Gospod po Mariji želi spomniti, da resnost, napetost, nujnost, tveganje niso nič brez veselja. Marijino veselje naredi vero to, kar je: gostoljubnost Boga, ki je zaljubljen in poln zaupanja. Prava vera je tista, ki je izražena v Magnifikatu. To, kar mi imenujemo vera, pogosto ni nič drugega kot strah pred skrivnostjo in zato je vase zaprta, izmučena, polna senc in premalokrat vedra, lahkotna, prisrčna, blaga, kot tista, ki jo je imelo dekle iz Nazareta. Pravi način čaščenja Marije ni ta, da jo poveličujemo, ampak da častimo Boga skupaj z njo in kot ona.