Alojzija Domajnko je ostala potrpežljiva. Michelina Secco piše: »Ona je skušala ponižno in previdno stvari razložiti, predvsem pa je molčala, odpuščala, molila in … delala. Začenjala se je ozirati naokrog, iskala in raziskovala. Sestram ni dovolila pritoževanja, še manj pa kritik.«

S. Marija Lazar, kuharica, ki ji drva niso gorela in ki je imela vedno premalo krožnikov in loncev, je sicer skušala čim manj tarnati, včasih pa ji je uspelo, da je izrekla tudi kakšno zaskrbljeno besedo.

»Jezus šteje vse,« je bil odgovor s. Alojzije, »pogum, imamo njega in on bo poskrbel!«

Dekleta pa je spodbujala: »Kmalu bomo imele svoj dom, svoje dvorišče, gledališče, svoje krožke, pevski zbor in še in še – in lepo nam bo.« Od kod taka vera? Mogoče od neke predstojnice, ki ji je nekoč napisala: »Z našo Marijo Mazzarello je treba ravnati na poseben način. Z njo je potrebno govoriti odkritosrčno in odločno. Na primer takole: ‘Naša draga blažena, če ne boš hitro posegla vmes, te bom morala zatožiti Jezusu in Mariji, pa tudi don Bosku, ki se je zatekal k čudežem, da bi pomagal takim revežem, kot smo mi!’ Želiš poskusiti? Marija Mazzarello se bo najprej smejala, potem pa bo naredila. Amen.«

Če se je Marija Mazzarello smejala, ne vemo, je pa naredila.

Iz življenjepisa s. Alojzije Domajnko, Pripravljena na pot, avtorice Karmen Jenič (Bled 2015).