Na 6. nedeljo med letom beremo v evangeliju, da je prišel k Jezusu gobavec. Kdo so bili gobavci? O tem nam govori prav tako prvo berilo na 6. nedeljo med letom, ki v 3Mz 13,1-2.44-46 pravi: »Gospod je spregovóril Mojzesu in Aronu ter rekel: »Kadar se na koži kakega človeka pokaže oteklina ali izpuščaj ali pega in iz tega nastane gobavost, naj ga pripeljejo k duhovniku Aronu ali h kateremu od njegovih sinov, duhovnikov. Če je mož gobav, nečist, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; bolezen si je nakopal na glavo. Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brado in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!«

Gobavi so bili fizično bolni ljudje, na njihovi koži so se pojavljale gobe, zaradi katerih je njihova koža razpadala, kot koža mrtvega človeka. Gobavost se je prenašala z dotikom. Zato so bili izključeni iz skupnosti in socialnega  okolja. Hkrati pa so gobavi veljali za mrtve in uradno najbolj nečiste, zato so bili popolnoma izključeni iz skupnosti.

Danes beremo, da pride k Jezusu gobavec. In ko se mu približa krši vse predpise: razdaljo, ki bi naj bila vsaj v dolžini meta kamna, ni vpil »nečist, nečist« (3Mz 13,45), gre med ljudi, ne meneč se, da bo na njih prenesel gobe … To nam je danes ob širjenju bolezni koronavirusa COVID-19 lažje razumljivo. Gobavec pride k Jezusu. Samo mrtvi, izključeni, tisti brez pravice in tisti, ki se ne morejo gibati, imajo neposreden dostop do njega! »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike!« (Mr 2,17) Moja pravica, da grem h Gospodu, ne izvira iz dejstva, da sem pravičen, čist, zdrav in vreden. Prav zato, ker sem nepravičen in nečist, bolan in grešnik, imam pravico, da grem naravnost k njemu. Jezus je prevzel nase vse naše grehe in slabosti, ker je ljubil v moči Očetove ljubezni. In tudi jaz lahko ljubim samo v moči Njegove ljubezni. Moj greh, moja nečistost sta kot gobe na duši, zaradi česar naše duhovno življenje razpada in umira. Moj greh in nečistost povzročita duhovno smrt, me izolirata, a če se zavedam veličine Božje ljubezni do mene, lahko grem naravnost h Gospodu… Zavedanje nečistosti in grešnosti, nas vedno vodi v ponižnost. Vodi nas, da pokleknemo pred Jezusom. Poklek je znamenje spoštovanja in prošnje v neki potrebi. »Pridite, padimo na kolena in se priklonimo, pokleknimo pred GOSPODOM, ki nas je naredil.« (Ps 95,6) V nasprotnem primeru pa smo podobni človeku, ki pride k zdravniku. In ker ga je sram, mu ne pove vse svoje bolezni. Kako ga lahko zdravnik ozdravi?

Gobavec ni prosil Jezusa za fizično ozdravljenje, ampak za to, da bi bil čist. Kaj to pomeni? Gobavi ne samo, da je bil socialno izključen iz skupnosti, ampak je bil izključen tudi iz skupnega bogoslužja v templju. Gobavec torej ni smel v tempelj in ni mogel slaviti Boga v občestvu z drugimi, kar pa je za Jude bistvenega pomena. Pa tudi za nas danes! Jezus sam je rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Globoka želja gobavca je torej, da bi bil čist, da bi smel iti v tempelj in bi tam častil in slavil Boga.

Gobavec je točno vedel, kaj je njegovo zlo in česa bi ga naj Jezus očistil. Prošnja gobavca »če hočeš, me moreš očistiti« izraža njegovo globoko zaupanje v Jezusa in njegovo moč. Gobavec ve, da ga Jezus lahko, da ga hoče in da ga more očistiti. In samo Jezus ga lahko ozdravi, saj so veljali gobavi za mrtve. In kdo lahko obuja od mrtvih? Samo Bog.

Kateri greh pa mene ovira danes? Ga poznam? V to področje moram klicati Jezusa in ga prositi, da me očisti. Jezusa nobena okužba, noben greh ne more zadeti, On pa lahko vse nečistosti odstrani od ljudi, ki se mu približamo. Samo Jezus lahko v meni obudi novo življenje. Jezusova čistost in svetost je nepremagljiva. Sv. s. Favstina Kowalska je v svojem Dnevniku (št. 180) zapisala: “Jezusova svetost je tako velika, da pred njo drhtijo vse moč in oblasti. Čisti duhovi zakrivajo svoje obličje in tonejo v neprestanem češčenju. Samo z eno besedo izražajo svoje največje spoštovanje: to je Svet … Svetost je razlita na Božjo Cerkev in na vsako osebo, ki v njej živi – vendar ne v enaki meri. So duše, ki so popolnoma pobožanstvene, a so tudi duše, ki komaj živijo.” Tako kot je Jezusov dotik, Jezusova beseda “Hočem, bodi očiščen!” očistila gobavca, tako lahko očisti danes tudi mene in tebe. Jezus me lahko, hoče in more očistiti. Kaj pa jaz? Si tudi jaz želim, da me Jezus očisti in ozdravi?

Jezus je ob gobavcu začutil usmiljenje »zasmilil se mu je«, pravi evangelij. Beseda pomeni, da se strese samo drobovje. Ta glagol torej označuje čustveno reakcijo. To je prava materinska, ljubeča lastnost Boga do človeka. Bogu se zasmilimo v svojem grehu, ker je Bog in ne človek. »Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom zvrnil Efrájima v pogubo, kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam v mesto.« (Oz 11,9)

Gobavec se je približal Jezusu, zaradi česar so bili njegovi opazovalci začudeni. In ko ga je Jezus zagledal, se mu je tudi on približal. Jezus je iztegnil roko in se ga dotaknil. Vendar se pri tem Jezus ni okužil. Roka je znamenje delovanja. »Iztegnjena roka« je značilnost Boga, ki dela čudeže v času izhoda izraelskega ljudstva.

»In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Iztegni roko in primi jo za rep!« Iztegnil je roko in jo prijel in v njegovi roki se je spremenila v palico.« (2Mz 4,4) »GOSPOD je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Vzemi palico in iztegni roko nad egiptovske vode’.« (2Mz 7,19) »GOSPOD je rekel Mojzesu: »Reci Aronu: ›Iztegni svojo roko s palico nad reke, prekope in ribnike in pripelji žabe nad egiptovsko deželo!‹« (2Mz 8,1) »Nato je GOSPOD rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu, da pada toča po vsej egiptovski deželi na ljudi in na živino in na vsa poljska zelišča!« (2Mz 9,22) »Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja!« (2Mz 14,16) in drugi odlomki.  

To odrešenjsko delo Boga, ki s svojim usmiljenjem spremeni smrt v življenje, se bo dokončno dovršila, ko bo Jezus iztegnil obe roki na križu.

V tem odlomku ali v drugih odlomkih iz evangelijev lahko vidimo, da se Jezusa dotikajo le bolni ljudje ali pa se njih dotika Jezus. Naš greh je torej kraj, kjer se nas Jezus dotakne. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike!« (Mr 2,17) Zato se ne rabimo bati svoje bede, nemoči, grešnosti, ampak se pustiti dotakniti Jezusu. On se nas dotika z nežnostjo in ljubeznijo. Jezus »hoče, da bi se vsi ljudje rešili« (1Tim 2,4). Predvsem, da bi se rešili strahu pred smrtjo, ki okuži naše življenje in nam jemlje pogum in upanje. Ozdraviti gobavca je kot bi obudili mrtvega človeka in to more storiti samo Bog. »Ko je izraelski kralj pismo prebral, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Sem mar jaz Bog, da bi mogel usmrtiti in oživiti, ko ta pošilja k meni nekoga, da ga ozdravim gobavosti! Spoznajte vendar in sprevidite, da se hoče spreti z menoj!« (2Kr 5,7).

V nadaljevanju lahko beremo, da so gobe takoj izginile. Božja beseda, ki ga je ozdravila, prihaja hitro na pomoč tudi meni in tebi danes. Berem Božjo besedo, da bi me mogla ozdraviti?

Potem Jezus naroči gobavcu, da mora iti in se pokazati duhovniku, tako kakor je naročala postava (3Mz 13,49) in da po postavi daruje dar za svoje očiščenje. Jezus ne zavrača Mojzesove postave, ampak jo upošteva in spoštuje. Duhovnikova naloga je bila, da je človeka, ki je veljal za gobavega, pogledal in nato izdal uradno potrdilo, da je ta človek čist. In to je kot dovolilnica, da se ta človek sme vrniti v družbeno in socialno življenje, pa tudi v bogoslužno ali liturgično življenje. Šele tedaj je smel slaviti Boga. Torej je duhovnik tisti, ki poleg Jezusa razglasi človekovo čistost. To nam znova prikliče v zavest pomembnost zakramenta svete spovedi. Ko prihajamo k spovedi, kakor nečisti, gobavi nam Jezus odpusti. Duhovnik nam to pove in zagotovi v imenu Cerkve, da smo čisti. In samo taki lahko gremo k sveti maši in k obhajilu. In s tem najbolj dostojno slavimo Boga.

Po ozdravitvi Jezus naroči gobavcu naj tega, kar se mu je zgodilo nikomur ne pove. »Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš«.« Jezus zahteva, da ozdravljeni molčijo o svojih ozdravitvah. Kot v večini primerov v evangelijih tudi tukaj gobavi tega ne upošteva. To je takoimenovana »mesijanska skrivnost«. Kaj to pomeni? Jezus ne želi, da se razkrije njegova identiteta in to, kar dela že v času njegovega javnega delovanja, ampak bi se naj razodela šele po njegovem vstajenju. Predvsem za to, da se ljudje ne bi ustavljali na zunanjih znamenjih, kot je ozdravitev telesa, pozabili pa bi na bistvo, to je Božje kraljestvo. Fizično ozdravljenje je samo zunanje znamenje, da se je Božje kraljestvo približalo. Ni cilj! Cilj je slaviti Boga. Ker tudi, če zdaj ozdravimo, enkrat bomo vseeno umrli. Zato je bistvo v slavljenju Boga.

Zaradi tega dejanja človeka, Jezus ni mogel več ostati v kraju, ampak je šel ven, na samoten kraj. To, kar je postava zahtevala od gobavca, se zdaj zgodi Jezusu. Mora ven, v samoto. S tem, ko se nas je dotaknil, je sprejel nase naše zlo; naša gobavost se je prenesla nanj.  »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3-5)

»In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.« To je predčasna izpolnitev tega, ko bo povzdignjen, bo vse pritegnil k sebi. In kdor ga bo videl bo rešen. On je središče, proti kateremu hiti vsakdo, ki je kot gobavec spoznal svojo potrebo in kdo jo lahko poteši.