Zakopana sem v svoje misli, na seznamu nujnih stvari je ponovno nekaj obveznosti, ki so že zastarale. Nekako zamaknjena v te misli me preseneti zvonec. Le kdo bi lahko bil, saj se ni nihče najavil. Sem morda spregledala, da imam dogovorjeno srečanje? In ko jih odprem se pred menoj nasmeje Veronika. Njen obraz je svetel, skoraj skrivnosten, takoj zaznam, da ni bilo časa, da bi me prej poklicala. Povabim jo v toplo kuhinjo, kjer v starem štedilniku prasketa ogenj. Naložim nekaj polen in ji ponudim zeliščni čaj.

V meni pa se pripravi prostor, da lahko sprejmem njeno zgodbo, to kar mi prinaša. Med srebanjem vročega čaja, mi zaupa, da je uspešno opravila razgovor za delovno mesto, ki ga je že dolgo iskala. Po številnih zavrnitvah, ki so v njej povzročala občutja nesprejetosti in nesamozavesti, je sedaj našla iskano. Njeno veselje je moje veselje. Danes je to najin Advent. Pričakovanje se je izpolnilo, obljuba se je uresničila.

Advent je čas upanja, je čas, ko svoj notranji svet pripravljamo na sprejem Obljube, na sprejem Odrešenika. Gospod prihaja. Izbere si najbolj običajne poti. Izbere si maternico preproste judovske deklice. Marija, polna milosti. Kakor Zarodek v njej zori, tako zori tudi sama v veri in ljubezni. In kdor ljubi, komaj čaka, da pride tisti, ki ga ima rad. Pridi, Gospod Jezus!

s. Metka Kastelic