Tako smo voščili, se predstavili in priklonili koledniki. Potrkali smo na vsaka vrata. Kakšno pomembno delo, poslanstvo, veselje, čudenje! Segali smo ljudem v roke in v srca, prinašali blagoslov, prižigali rakete iskric v očeh in obudili spomin na čas, ko so bili ljudje Cerkvi bližje kot so ji danes.

Otroci koledniki so darovali del svojih počitnic. Odrekli so se ležernosti, domačnosti in toplini prazničnih dni in stopili v nov odnos, v prostor medgeneracijskega sožitja. Na vratih hiš smo srečali zelo različne ljudi, sodobnike nas, naših staršev in starih staršev, v novih vlogah, drugačnega vedenja, drugačnih skrbi in želja. Videli in doživeli smo nove kvalitete, izzive, načine. Ti ljudje so s svojo širino ali zaprtostjo v nas prebudili voljo po spremembi v našem osebnem življenju:”Tak hočem biti, temu hočem slediti….” ali “To bom opustil, bolj bom poslušal, slišal…”

Hoteli smo narediti nekaj dobrega za otroke in misijonarje, obenem smo bili koristni tudi zase. Pogledali smo ven, iz sebe in uzrli nove cilje. Na poti do njih bomo spreminjali sebe in družbo.

Majda Potočnik, Bled