Že dolgo se zavedam, da me Bog neizmerno ljubi. V moji rodni družini, kjer je bilo 12 otrok, je bila vera in celo molitev prepovedana, vendar Bog piše ravno s krivimi črtami. Božja pota niso naša pota. Mojega sina Gašperja je poklical v duhovni poklic in leta 2011 po rokah škofa posvetil v mašnika. Jaz pa sem prejela neprecenljivi dar molitve.

Milost molitve me spremlja tudi na dopustu. Kako bogato izkoriščen prosti čas za Boga. Večkrat grem na dopust s prijateljicami. Gospod mi na pot pošilja toliko čudovitih ljudi, ki se bogatimo v veri, v medsebojni ljubezni. V zadnjem času so moji dopusti ene same duhovne vaje.

Dan začnemo s hvalnicami,  sledi Božja beseda za vsak dan, zahvale in prošnje, molitev za duhovnike, rožni venec Božjega usmiljenja, vsaj ena postaja križevega pota in druge molitve. Ko se nas karkoli dotakne, si medsebojno podelimo in se obogatimo. Nato sledi telovadba, zajtrk, daljši sprehod ali plavanje. Po kosilu sledi plavanje in prebiranje krščanskih knjig. Dan zaključimo s sveto mašo in večernicami.   Kajti evharistija, tako kot bl. Alojziju Grozdetu, tudi meni pomeni sonce. Tako v naših srcih  žari čudovita svetloba Božje ljubezni. Vsi smo neizmerno hvaležni Troedinemu Bogu za tako čudovite duhovno bogate dopustniške dni.

Zdenka Kočan