Kmalu bo minilo leto dni, od kar pripadam salezijanski družini kot salezijanka sotrudnica. Ko se zdaj zjutraj vozim v službo, kjer se srečujem z ljudmi, tudi mladimi, ki so v velikih stiskah, in ko pri delu mnogokrat občutim svojo človeško nemoč, se na poseben način spominjam obljube, ki sem jo izrekla. Kako nesmiselno bi se mi kdaj zdelo moje delo, če nanj ne bi mogla gledati v veri. Pri tem, da to lahko zares živim, pa mi pomaga zavedanje, da nisem sama. »Molitev zmore, česar mi ne moremo,« pravi Don Bosko. In v kakšno spodbudo je mojemu življenju salezijanske poklicanosti v svetu zavedanje molitvene in osebne povezanosti v salezijanski družini, priprošnje vseh tistih, ki so že v večnosti, zaupen odnos z Marijo. Ob tem resnično začutim, da sem v salezijanski družini doma.

Katarina Mohar, salezijanka sotrudnica