Kratko, običajno vprašanje. Mimogrede zdrsne z naših ustnic, zlasti na brezžični navezi. Pogosto mu ne sledijo dolgi pomenki; se pa vzpostavi stik, lahen ton odgovora pa odžene tudi morebitno zaskrbljenost, ko zaznamo, da vse poteka mirno, da naš bližnji ni tako zelo oddaljen, da si bova skorajda lahko zrla v oči …

Deseta nedelja med letom nam to vprašanje zastavlja v prvem berilu: Gospod Bog, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu (1Mz 3,8) tam ni našel svojega vsakdanjega sogovornika, človeka, moža in njegove žene. Njegov »Kje si?« zazveni nekoliko začudeno: zakaj ju ne vidi, ne sliši? Želi ju najti, tako kot vedno. Pred njegovim obličjem se človek pač lahko skrije, in tokrat ima – žal – tudi velik razlog; a ne more preslišati Božjega glasu. Strah, ker je nasedel kačinemu zapeljevanju, ga je poslal v goščavo, v popoln molk; strah zaradi krivde, strah pred odgovornostjo, strah pred posledicami. Čim dlje od Stvarnika, ki ga je kača prikazala tako zelo sebičnega.

Ob tej navzlic vsemu odkritosrčni izpovedi Gospod ne odide! Približa se, in četudi se njegove besede morda slišijo trde, so le izdatna popotnica za vsak prihodnji trenutek. Celo oblekel ga bo bolje, v suknji iz kože, smokvini listi so preslabotni. Človek se bo namreč moral neprestano soočati z zapeljivostmi, z lastno nebogljenostjo; s svobodno voljo in odgovornostjo! Gospod pa ga nikoli ne bo prenehal obiskovati, iskati, klicati. Še posebej v dneh, ko se trdi delavniki počasi prevešajo v počitnice, naj nas doseže njegov dobrohoten »Kje si?« – vsaj za kratek zmenek.

s. Mimica Oblak, HMP