Bog me je imel neskončno rad še preden sem se tega zavedal in že od kar pomnim me vsak dan zasipa s svojimi pozornostmi in čudeži. Kako naj bi ob tem ostal ravnodušen? Odločil sem se, da mu podarim največ kar imam: svoje življenje. Bogu posvečeno življenje je zato zame le skromen odgovor in dar, s katerim skušam vsak dan Bogu izraziti svojo hvaležnost. Vem, da je to, zaradi moje šibkosti, krhkosti in grešnosti neskončno majhen in nevreden dar, vendar se mu kljub temu želim z vso srečo in veseljem darovati iz vsega srca. Kaj drugega pa mu naj darujem?

p. Danijel Golavšek, novomašnik