Imenoval se bo …

Advent naznanja:

Gospod bo prišel,

kraljestvo še ni dopolnjeno,

še vedno potrebuje našo potrpežljivost,

našo molitev, naše delo,

pričevanje našega upanja.

Pa vendar se je njegovo kraljestvo že začelo,

kajti Gospod, ki prihaja,

je že prišel in živi med nami,

ker živi z nami.

(Klaus Hemmerle, Bog je postal otrok. Razmišljanja o božiču, str.7)


Prerok Izaija

Skoraj ves adventni čas nas spremlja prerok Izaija, ki je bil že leta 720 let pred Krist. poklican, da naznani prihod Odrešenika. Pa si najprej poglejmo najprej njegovo knjigo, ob koncu pa še štiri imena, ki jih naznanja prerok Izaija (9,5) o novorojenem Mesiju, ki bo rešil vse narode: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče in Knez miru«.

Izaijeva knjiga je sestavljena iz dveh velikih delov: prvi del sestavljajo poglavja od 1 do 39 in vsebuje Izaijeva opozorila, ki dosežejo vrhunec v 39. poglavju, ki govori o padcu Jeruzalema in izgnanstvu ljudstva v Babilon. Drugi del pa sestavljajo poglavja od 40 do 66. V teh poglavjih so zbrane obljube upanja.

Po oznanilu sodbe nam Izaija poda tudi sporočilo upanja. Izaija je veroval, da bo Bog nekega dne uresničil vse svoje obljube. Verjel je, da bo poslal kralja iz Davidove rodovine, ki bo vzpostavil novo Božje kraljestvo (2Sam 7). Verjel je tudi, da bo vodil Izraela preko pokorščine zapovedim in zavezo sklenjeno na gori Sinaj (2Mz 19) in da se bodo Božji blagoslovi razširili na vse narode, kot je obljubil Bog Abrahamu (1 Mz 12). To upanje spodbuja Izaija, da govori in opozarja tudi za ceno tveganja življenja.

Izaija je živel v Jeruzalemu v drugi polovici obstoja izraelskega ljudstva (leto 720 pred Krist). V imenu Boga govori vsem voditeljem Jeruzalema in vsemu izraelskemu narodu. Najprej jim posreduje sporočilo glede sodbe. Opozarja na njihov upor proti Bogu, zlasti z idolatrijo in zatiranjem ubogih. Če ne bodo prenehali s tem, bo Bog uporabil veliki sirski in babilonski imperij, da bo sodil Jeruzalemu. Izaija pravi, da bo to kot očiščujoči ogenj, ki bo požgal vse, kar ni vredno za Izraela. Vzpostavil bo novi Jeruzalem in v njem bodo prebivali samo tisti, ki so se pokesali in se bodo vrnili nazaj k Bogu. V nebesa ne pride niti drobtinica greha!!!!

V središču te drame je videnje, ki ga ima Izaija in ga opiše v 6. poglavju. Gospod sedi na prestolu v templju in je obdan z nebeškimi bitji, ki vpijejo, da »svet, svet, svet«. Naenkrat Izaija vidi, da je on in ves izraelski narod prelomil obljubo in je dejal: »Gorje mi…« (Iz 6, 5) in je prepričan, da bo zato uničen od mogočne Božje svetosti. Toda ne bo se zgodilo tako. Božja svetost, ki se skriva za žgočo žerjavico, ga žge, a ga ne uniči. Očisti ga njegovih grehov. »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen,« mu pravi (Iz 6,7). Ko Bog očisti Izaija, mu zaupa zelo pomembno nalogo. Oznaniti bo moral sodbo. Izaija zaupa v Božji načrt. Oznani, da bo mesto Izrael  uničeno in zapuščeno. Padlo bo kot drevo in bo ostala le korenina, ostanek, desetina, ki se bo spreobrnila in bo izvzeta. Ta korenina bo postala sveto seme za prihodnost. In to je hkrati oznanilo upanja. Kdo je to seme? Poglavja od 7 do 12 dajo odgovor na to vprašanje. Izaija se sooči z Ahazom, ki je kot Davidov potomec kralj Jeruzalema. Izaija mu oznani njegov padec. Bog pravi, da bo večje sirsko kraljestvo napadlo Izrael in ga zasedlo. Hkrati s tem pa že nastopi oznanilo upanja, ko Bog sam obnavlja obljubo Davidovi hiši, da bo poslal novega kralja, ki se bo imenoval Emanuel, Bog z nami (prim Iz 7,13-14). On je sveto seme, kralj, ki ga bo vodil Božji duh, vladal bo nad Jeruzalemom, prinesel mir in pravičnost ubogim vseh narodov. Toda, kdaj se bo to zgodilo?

Drugi sklop knjige so poglavja od 13 do 27. Ta del najprej analizira sodbo Boga in upanje za narode. Nanaša se na padec Babilona in Izraela. Izaija uspe videti, da da bo moč sirskega kraljestva zamenjal babilonski imperij. Babilonci so veljali za veliko bolj aroganten in nasilen narod. Babilonski kralj je bil prepričan, da so oni nekaj več kot drugi. To potrdi z besedami: »Povzpel se bom v nebo nad Božje zvezde bom povzdignil svoj prestol… Povzpel se bom nad višino oblakov, meril se bom z Najvišjim …« (Iz 14,13-14) Zato se Bog odloči, da bo uničil Babilonijo. »Pa si se pogreznil v podzemlje, na dno jame.« (Iz 14,15) Pa ne samo to, Izaija naniza bližnje narode in jih obsodi za isti napuh in nepravičnost. Tudi njim oznani uničenje. Toda ta sodba nima nikoli zadnje besede, še vedno ostaja korenina, seme upanja. Tako preidemo v drugi sklop tega dela, to so poglavja od 24-27. Ta poglavja pripovedujejo zgodbo dveh mest: Tira in Sidona. Mesto Tir je opisano kot model upora, dvignilo se je nad Boga, tako je postalo pokvarjeno in nepravično. Opis teh dveh mest je podoba za človeka. In tudi tu se pojavi oznanilo upanja. Prišel bo nov kralj, ki bo vzpostavil novi Jeruzalem, novo kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni.

Tudi poglavja od 28 do 39 govorijo o padcu Jeruzalema. Najprej Izaija obsodi voditelje Izraela, da so se obrnili na Egipt, da bi imeli vojaško zaščito proti Siriji. Zaveda se, da se bo to enkrat obrnilo proti njim. Izaija jih spodbuja naj stavijo vse zaupanje na Boga, se pokesajo in Bog jih bo rešil. To je pokazal z izkušnjo kralja Ezekija (Iz 37-39). V času njegovega vladanja je prišla sirska vojska in hotela zasesti mesto. Ezekija je stopil ponižno pred Boga in prosil za Božjo rešitev. Tako je bilo mesto čudežno rešeno čez noč. Toda padec Ezekija se je zgodil takoj za tem, s tem, ko je sprejel delegacijo iz Babilonije in jim prazkazal vse zaklade Jeruzalema, da bi naredil nanje vtis. To je bil hkrati napor, da bi vzpostavil politično zavezo, da bi jih zaščitili, v primeru, da bi bili v nevarnosti. Izaija je opozarjal Ezekija na zmoto in mu je napovedal, da ga bo ravno ta zaveznik nekega dne izdal in zasedel Jeruzalem (2Kr 24-25). Po več kot 100 letih so prišli Babilonci v Jeruzalem, ga uničili, tempelj razdejali in ljudstvo odpeljali v sužnost.

Izaija je predstavljen kot pravi prerok, kajti vse, kar je napovedal, se je zgodilo.

Vzrok Božje sodbe je očistiti Jeruzalem in ponesti sveto seme mesijanskega kraljestva med vse narode. To je upanje, ki ga analizirajo nadaljnja poglavja v drugem delu knjige od 40 do 66.

40. poglavje se začne s tem, da pove, da je izgnanstvo v Babiloniji končano in da je bil greh Izraela premagan. S tem se za izraelsko ljudstvo začenja novo obdobje. Vsi se bodo lahko vrnili domov v Jeruzalem, kjer bo Bog sam vzpostavil svoje kraljestvo in vsi narodi bodo videli Njegovo slavo. Tu se postavi vprašanje, kdo pravi vse to? Čigav glas je, ki ga poslušamo v teh besedah upanja? Vizija preroka je kot nekoga, ki govori po izgnanstvu, kot bi bilo zapisano v času Ezdra in Nehemija. Toda Izaija je umrl 150 let prej. Kdo torej govori? Tu lahko naletimo na dve razlagi: prva je ta, da še vedno govori Izaija, da je bil čudežno prestavljen za 200 let naprej in da govori s prihodnjimi generacijami. In drugo, da je besedilo pisano, ko je izgnanstvo že mimo. V vsakem primeru nam da knjiga nekaj napotkov, da se bo najverjetneje nekaj zgodilo. V poglavjih 8 do 30 je zapisano, da potem, ko je bil Izaija zavrnjen od voditeljev Izraela, napiše in zapečati vsa svoja sporočila o sodbi in upanju. Pergament izroči svojim učencem kot pričevanje za prihodnost. O tem nam govorijo sledeči odlomki: Iz 8,16; 29,10-12; 30,8-9. Po pregnanstvu Izaijevi učenci, ki so ves ta čas hranili njegove besede, odprejo pergament in začnejo prinašati njegove besede upanja v vsakdanjost. S to razlago vidimo, da je knjiga sestavljena iz zbirke Izaijevih besed in zapisov njegovih učencev, ki jih je Bog uporabil, da bi razširil Izaijevo sporočilo upanja za prihodnje rodove. Ta poglavja želijo oznaniti, da je prihodnost upanja prišla in da bo Bog uresničil mesijanske napovedi Izaija.

Potem ko je narod izkusil pravičnost in usmiljenje Boga skozi zgodovino, naj bi začeli sprejemati to, kar Bog v resnici je. Toda to se ne zgodi. Izrael namesto, da bi pričeval o Božji dobroti in ljubezni, se znova začne pritoževati in celo obtožuje Boga. Rekli so, da Bog ni pozoren na probleme Boga (Iz 42) in da celo ignorira vzroke (Iz 40.27) Izgnanstvo je povzročilo, da je Izrael izgubil vero, da je začel dvomiti v moč njihovega Boga, zato v poglavjih od 41 do 47 skuša odpraviti te dvome in obtožbe z argumenti: kot prvo, da izgnanstvo v Babilon ni bila malomarnost Boga, ampak kazen za grehe izraelskega naroda. In kot drugo, da bi se lahko vrnili domov, je Bog naredil Perzijo. Po padcu Babilona in rojstvu perzijskega kralja Kira, bi morali videti ljudje na delu Božjo roko, saj jih je po perzijskem kralju Kiru rešil sužnosti in jim dal svobodo. To bi jih moralo spodbuditi, da bi postali resnični Božji služabniki (Iz 42). A na koncu tega je Izrael še vedno upornik. Bog jih torej izključi kot svoje služabnike. Prerok pravi, da bo Bog zdaj naredil nekaj čisto novega, da bo sam rešil Izraela. In to se zgodi v naslednjih poglavjih od 49 do 55. Poglavja se začnejo s t.i. drugim spevom o Gospodovem služabniku, ki bo dopolnil Božje poslanstvo in popravil vse kar se je Izrael zmotil. Bog da temu služabniku naziv Izrael. Ta služabnik ima kot poslanstvo ozdraviti izraelski narod in ga narediti za Božjo luč vsem narodom. Povedano je, da ima ta služabnik Božjega duha, da oznanja dobre novice in bo prinesel Božje kraljestvo med vse narode. Skoraj tako kot Mesija v poglavjih 9 in 11. Toda to, kar sledi o Božjem služabniku preseneti. Ta Božji služabnik bo zavrnjen in obsojen na srmt. Umrl bo za grehe svojega lastnega ljudstva. Prerok pravi, da je smrt služabnika daritev za odvzem zla in upora ljudi. Po smrti tega služabnika bo nepričakovano spet oživel in njegova smrt bo dala možnost, da postanejo ljudje pravični. Iz 53,10-12. Ta del se zaključi z opisom dveh načinov, s katerimi lahko ljudje odgovorijo služabniku, Iz 54 -55. Nekateri odgovorijo s ponižnostjo, tako da se oddaljijo od svojih grehov in sprejmejo, kar Božji služabnik dela v njihovem imenu. Te osebe bodo imenovane priče narodov. Tudi to spominja na sveto seme iz 6. poglavja. Te osebe bodo izkusile blagoslov mesijanskega kraljestva. Druga skupina pa so imenovani hudobni, saj zavračajo služabnika in njegove priče.

Poglavja 56 do 66 govorijo o tem, da samo dobri služabniki podedujejo Božje kraljestvo. Ta poglavja so veličastna in so narejena v simetriji, ki združi skupaj vse tematike knjige. V središču so tri čudovita besedila, ki opisujejo, kako moč duha oznanja lepe novice Božjega kraljestva ubogim. Potrjujejo vsa upanja, ki so prej omenjena v knjigi. Novi Jeruzalem, v katerem prebivajo Božji služabniki, bo kralj od koder se bodo pravičnost, usmiljenje in Božji blagoslov razširili na vse narode sveta. Na začetku (p. 59) in na koncu (p. 63-64) te zgodbe so dolge molitve kesanja, kjer služabniki izpovejo greh Izraela in se užalostijo za vse zlo, ki ga vidijo v svetu. Prosijo Boga naj jim odpusti. In da bi njegovo kraljestvo prišlo tu na zemljo kot je v nebesih. Te molitve so zbirke mnogih besedil, ki dajejo v nasprotje usodo služabnikov z usodo hudobnih, ki jih preganjajo. Bog pravi, da bo sodil s svojo pravičnostjo vsem, ki so umazali svoj dober svet s hudobijo, egoizmom in idolatrijo in da jih bo v svoji jezi vrgel iz mesta za vedno. Medtem ko bodo tisti služabniki, ki bodo ponižni pred Gospodom in ki se bodo kesali svojega greha, podedovali novi Jeruzalem. To je podoba za novo stvarjenje, kjer smrti ne bo več in bo za vedno izginila bolezen.

To nas pripelje do najbolj zunanje podobe tega dela knjige. V tem svetu, kjer se je ponovno rodilo Božje kraljestvo, so vsi ljudje vseh narodov poklicani, da se združijo in skupaj praznujejo Božje družinsko zavezo s služabniki, tako da bi vsi lahko spoznali njihovega Stvarnika in Odrešenika (Iz 66).

Knjiga se zaključi z veliko vizijo uresničitve vseh Božjih obljub. Preko trpečih služabnikov Bog ustvari družinsko zavezo med vsemi narodi, ki z upanjem pričakujejo Božjo pravičnost z novim stvarjenjem, kjer Božje kraljestvo končno pride na ta svet, tako kot je v nebesih. In to je mogočno upanje navzoče v Izaijevi knjigi.


Štirje mesijanski nazivi za novorojeno Dete, Božjega služabnika (Iz 9,5)

  • ČUDOVITI SVETOVALEC

SSKJ pravi, da beseda »čudoviti« pomeni »ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje, nenavadno in ki ima izredne pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu in v odnosu do ljudi«. Svetopisemsko pa beseda »čudoviti« pomeni, da je nekaj tako lepo in dobro, da presega naš razum, da je nedotakljivo, lahko bi rekli tudi čudež. Jezus je čudoviti svetovalec, ker presega naš razum. Da bi razumeli to lepoto je potrebna preprosta izročitev in popolno zaupanje vanj.

Kaj in kdo je zame ,čudoviti‘? Prepoznam in občudujem Božja dela v meni, v tem, kar živim in imam? Čudenje me vodi v slavljenje.

Besedo ‘svetovalec’ pa SSKJ razlaga takole: »dati svét, nasvet ali kdor z nasvetom usmerja, vodi«. V Svetopisemskem pomenu pa se to ime nanaša zlasti na Božji načrt ali ko gre za razne boje in vojne. Tam je pomemben svetovalec. Tudi mi smo v nenehnih bojih zaradi greha in zato potrebujemo svetovalca. Kdo je moj svetovalec? Kaj mi svetuje? Dar svéta je tudi eden od sedmih darov Svetega Duha. Iz latinščine »consulere« pomeni odločiti se. Dar svéta mi torej pomaga, da izbiram pravo pot, odgovarjam Božjemu glasu, sodelujem z Bogom in uresničim Božji načrt.

Prepoznavam Jezusa Kristusa za svojega čudovitega svetovalca?

  • MOČNI BOG

Kakšno podobo Boga imam? Kdo je Bog zame? Verjamem, da je navzoč v mojem življenju? Bog nas ljubi, ustvaril nas je, da bi bili srečni … Toda kako lahko preverim, kdo je Bog zame? Preprosto samo poglej, koliko časa mu nameniš vsak dan. Koliko moliš? Ko imaš nekoga rad, se ti ves čas »mota« po glavi. Koliko se Jezus »mota« v tvojih mislih in v srcu?

Besedo ‘močni’ SSKJ razlaga kot »zmožnost srečanja s težavami«. V svetopisemskem pomenu pa gre za lastnost Boga, ki zmore premagati greh, mrtvo obuditi v novo življenje, ozdraviti, osvoboditi naše srce, odnose, misli … »Zakaj dejal je in je nastalo, ukazal je in je stalo.« (Ps 33,9) Dopuščam, da je Bog močni v mojem življenju, da spremeni moje življenje? In ko mi nekaj uspe, komu pripisujem moč?       

»Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega« (Mr 5,30) Kje črpam moč v preizkušnjah?

  • VEČNI OČE

Ko si enkrat oče, to ne moreš več ne biti! Isto mama. Tudi, če otrok umre v materinem telesu, si oče/mama. Božja služabnica Chiara Corbella Petrillo je dejala: »Ni važno za koliko časa nam je otrok dan, en mesec, pol ure … Ta dar smo dobile in to smo, mame in očetje.« Bog je v trenutku, ko je ustvaril prvega človeka, mene, tebe … je postal oče. In tega ne more več preklicati.

Kakšno podobo zemeljskega očeta imam? Ta me lahko ovira ali pa mi pomaga v odnosu do Nebeškega Očeta. Jaz sem Božji otrok. Verjamem, da me Nebeški Oče ljubi, da mi bo dal, da mi hoče dati in da mi lahko da, kar ga prosim? Jezus nam razodeva Očeta, ko je dejal: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« (Jn 14,9)

Za pravo spoznavanje Očeta je potrebno branje Svetega pisma. »Marija je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.« (Lk 2,51) Advent nas še posebej spodbuja k temu, saj se bo Beseda učlovečila. Jo bom prepoznal/a?

Mi si danes težko predstavljamo, da je nekaj večno. Preveč je sprememb, stvari se hitro odvijajo, vse mineva in že danes je zastarelo to, kar je prišlo med nas včeraj, delamo in že hitimo drugam, težko se zavežemo za celo življenje, vztrajamo v naporu, pomagamo drugemu, ki nam gre ‘na živce’ … »Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹« (Mt 25,41) Samo ljubezen ostane za večnost, vse ostalo bo zgorelo… Za kaj se je torej resnično vredno truditi v mojem življenju?

  • KNEZ MIRU

Mir je najbolj iskan na tem svetu. Mir je bil navzoč pri stvarjenju, z napuhom pa ga je človek izgubil. Na betlehemskih poljanah so angeli peli: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.« (Lk 2,14) Ob vstajenju pa so bile prve Jezusove besede: »Mir z vami.« (Jn 20,19)

Živim v miru? Kaj mi jemlje mir? Po spovedi mi Bog vrača mir v srce in telo, misli in razum.

SSKJ pravi, da je mir »stanje brez vojne, prepirov, hrupa, vznemirjanj, napetosti.« Svetopisemski pomen miru pa je globlji. Hebrejska beseda za mir je »shalom«, ki pomeni obilje, bujnost, blaginjo, polnost. Judje se pozdravljajo s pozdravom miru »shalom«, kar pomeni, da drugemu voščijo lepo, polno, obilno življenje, v skladu z resnico in pravico, ki se dopolni v Mesiju, Knezu miru. Mir je Božji dar in polnost njegovega blagoslova.

Knez je bil predstojnik večje plemiške ali ozemeljske enote. Knez je bil izbran in ustoličen na knežjem kamnu, zamenjal je oblačila … Jezus je naš knez, izbrani in ustoličen na križu. Njegovo ime pomeni »Bog rešuje« in s tem nam vrača mir. Se zavedam, da sem bil pri krstu tudi jaz ustoličen kot knez, poklican, da prinašam mir? Kako gradim občestvo miru z drugimi?


ZVEZDA IN SRCE

Zvezda se ni zmotila, ko je poklicala najbolj oddaljene,

naj se približajo prihajajočemu Bogu.

Zvezda se ni zmotila, ko je pokazala puščavsko pot,

najbolj skromno, najbolj naporno.

Zvezda se ni zmotila, ko je obstala nad hišo preprostih ljudi:

tam se je začela velika Prihodnost.

Tvoje srce se ni zmotilo, ko se je odpravilo iskat Neznanega.

Tvoje srce se ni zmotilo, ko se ni vdalo prazni nepotrpežljivosti.

Tvoje srce seni zmotilo, ko se je poklonilo otroku.

(Klaus Hemmerle, Bog je postal otrok. Razmišljanja o božiču, str.11)