Advent je tu in zadnja leta se večkrat ujamem, da hitim do božiča. Hitim s pripravo adventnega venčka, z izdelavo voščilnic, s pisanjem seznama piškotov, ki jih bom spekla … Hitim. In potem me prešine: »Stoj. Umiri se.« Zamislim se sama nad sabo, nad vsem svojim hitenjem, nad vsemi pripravami in seznami ter se vprašam, čemu so namenjeni. So namenjeni temu, da bo moj advent in božič bolj doživet? Bom s tem bolj odprla svoje srce za druge, za Jezusa?

Takšni trenutki me streznijo. Začnem iskati pomoč. Zatečem se v molitev, brskam za knjigami, trudim se postati bolj pozorna, zadam si majhne cilje. Letos imam srečo, zadelo me je že nekoliko prej in cilji so postavljeni. Adventno branje že čaka name, adventni koledar z izzivi, ki sva si jih z možem pripravila, da bova bolj kvalitetno preživela skupen čas, tudi.

Danes je pred mano prvi korak. Bom letos zmogla brez nepotrebnega hitenja? Bom letos zmogla in upala Jezusu še bolj na široko odpreti svoje srce?

Vida Črešnar