Blažena s. Marija Troncatti

 

 

Ob prebiranju Salezijanskega vestnika

Maria Troncatti se je rodila v kraju Corteno Golgi (severna Lombardija) 16. februarja 1883 v preprosti, številni kmečki družini. Vesela  je odraščala med delom na polju in skrbjo za mlajše brate in sestre, v toplem ozračju, ki sta ga ustvarjala zgledna starša. V njihov kraj je prihajal Salezijanski vestnik in Marija, ki je živela iz krščanskih vrednot, ki jih je krepila z zvestim obiskovanjem krščanskega nauka in zakramentov, je pomislila na redovnišji poklic. Oče, ki ga je podpiral tudi domači župnik, se najprej s tem ni strinjal, ko pa je hči postala polnoletna, je privolil. Tako je pri 21-ih letih zaprosila za vstop v družbo hčera Marije Pomočnice in v Nizzi Monfferatto leta 1908 izpovedala prve redovne zaobljube.

 

Misijonarka v Ekvadorju

Med prvo svetovno vojno je v kraju Varazze obiskovala bolničarski tečaj in kot bolničarka Rdečega križa delala v vojaški bolnišnici. Ta izkušnja ji je zelo koristila v dolgem obdobju misijonskega delovanja v amazonskem pragozdu na vzhodu Ekvadorja. Odločitev za misijone je bil nekakšen odgovor na zaobljubo. Ko je nekoč doživela zelo hudo nevihto, je Mariji obljubila, da bo odšla v misijone, če bo ostala živa. Tako je s. Marija prosila vrhovno predstojnico, naj jo pošlje med gobavce. Leta 1925 jo je vrhovna predstojnica poslala v Ekvador. Po kratkem času uvajanja v novo okolje se je prisružila majhni skupini sester, ki so pod vodstvom misijonskega škofa Cumina začele delovati v amazonskem pragozdu.

 

Med Indijankami plemena Shuar

Misijonsko področje te skupnosti sester je jugovzhodni del Ekvadorja, kjer so živeli Indijanci Shuar. Že med potjo si je s. Marija pridobila spoštovanje enega od plemen, ko je z navadnim nožičkom, predvsem pa z neomajnim zaupanjem v pomoč Marije Pomočnice, operirala poglavarjevo hčerko, ki jo je ranil izstrelek sovražnega plemena. Cilj misijonarjev je bilo naselje kolonov, imenovano Macas, ki so ga obdajala skupinska indijanska prebivališča. Njihova hišica je bila nekoliko odmaknjena na griču. Kakor je bil don Bosko oče in učitelj, tako je tudi s. Marija postala mati in 44 let jo bodo vsi klicali »madrecita«.

Začela je težavno delo evangelizacije med najrazličnejšimi nevarnostmi. Je bolničarka, kirurg, ortoped, zobozdravnica in anestezistka; predvsem pa je bila katehistinja z neizmernim bogastvom vere, potrpežljivosti in salezijanske ljubeznjivosti. Njeno delo za duhovni in kulturni dvig indijanskih deklet je vzcvetelo v stotinah novih krščanskih družin, ki so se prvič oblikovale s svobodno izbiro deklet in fantov. Delovala je predvsem na področju izobraževanja in zdravstva, v bolnišnici v mestu Sucúa in raznih dispanzerjih. Neutrudna so bila njena potovanja v divjini apostolskega vikarijata MŠndez, preko divjih rek, kjer je bil most le čez prepad potegnjena ovijalka ali indijanska pleča.

 

Pogled na križ

»Pogled na križ mi daje življenjske moči in poguma za delo.« Ta sigurnost vere je bila opora v njenem življenju in poslanstvu. Pri vsakem delu, žrtvi, nevarnosti je čutila materinsko podporo Marije Pomočnice.

Eden izmed takratnih misijonarjev je o s. Mariji Troncatti zapisal: »Je utelešenje preprostosti in evangeljske iznajdljivosti. S kakšno materinsko nežnostjo si je znala pridobiti srca! Za vsako težavo je našla rešitev, ki se je vedno izkazala za najboljšo. Nikoli ni pozabila, da ima pred seboj krhke in grešne ljudi. Videl sem, kako je postopala z najrazličnejšimi ljudmi; do vseh je pokazala toliko prijazne spoštljivosti, ki ji je bila povsem naravna. To kar me je presenečalo pa je, da je ostajala vedno in ob vsem prefinjeno žena. Rekel bi, da je bila toliko bolj mati, kolikor bolj je bila devica.«


Letalska nesreča

25. avgusta 1969 se je odpravila na duhovne vaje v Sucúa, kamor pa ni prišla, saj je letalo strmoglavilo kmalu po vzletu. Radio Zveze indijancev Shuar je razglasil žalostno novico: »Naša Mati, s. Marija Troncatti je mrtva.« Njeno telo počiva v Macasu, med njenimi indijanci. 8. novembra 2008 so bile razglašene junaške kreposti te preproste velike misijonarke in je dobila naziv »častitljiva«. 24. novembra 2012, jo je v Macasu papežev odposlanec, kardinal Angelo Amato, razglasil za blaženo in ob tem poudaril njeno življenjsko daritev za spravo in mir med tamkajšnjim ljudstvom.

 

VIDEO predstavitev