Ura je dve zjutraj, zunaj dežuje in počasi me premaguje spanec, ampak knjigi kar noče zmanjkati strani… Za pol ure skočim na sobno kolo, naštudiram še eno poglavje, pod tuš in spat za par ur, potem pa na vaje in naprej študirat. Dan po vajah se ponovno znajdem pred istimi knjigami, ob katerih študiram že celo leto. Še vedno imajo skupaj svojih nekaj 1000 strani male pisave, še vedno me v kratkem čakajo izpiti na katerih bom dokazovala, da vem, o čem govorijo… A bogatejša sem za konkretno izkušnjo, ki me uči, da v tem, kar moram naštudirati, ni le kup besed, ampak delček resničnega življenja ljudi okoli mene, ki sem tako bosa pred Življenjem. Dano mi je, da lahko študiram, študiram nekaj kar me zanima in me vedno znova prevzame. Ampak pred knjigo se je vendarle večkrat še vedno tako težko usesti.

Ob takih trenutkih si sposodim besede sv. Tomaža Akvinskega: Neizrekljivi Stvarnik vir luči in modrosti, razlij na moj um žarek svoje jasnosti, izženi iz mene nemirno temo greha in nevednosti, daj mi modrost, da bom razumel, sposobnost pomnjenja, pravi način in lahkost učenja. Spodbujaj začetek, vodi napredek, kronaj konec. Ti pravi Bog in pravi človek, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Ana Hrovat