Čas žetve

 

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi.« Gal 6,9

Mesec junij s svojim izpitnim obdobjem je v resnici že po svoji naravi mesec žetve. Tudi vsakoletni odkup pšenice se prične konec junija, začetek julija. In ker so študentje v teh dneh globoko zakopani v knjige in utopljeni v včasih stresnem in napornem ritmu izpitov, je morda res primerno, da o žetvi razmišlja nekdo, ki je pridelke v podobi neke diplome ravno že spravil pod streho. A čeprav je diploma velik in pomemben dosežek in je človek brez dvoma po njej vesel, ne morem uiti misli, da kljub vsemu vendarle še vedno sejem. Lepo je videti konkretne sadove dela, se mi pa zdi, da je še bolj koristno, če se zavedamo, da delo nikoli zares ni končano. To pa je misel, ki more človeka resnično prestrašiti. Nikoli zares končati. Apostol Pavel nas vabi, naj se ne naveličamo. Nikoli. Kljub temu, da delamo dobro in bi lahko nekako želeli »oddelali do konca«, da bi mogli potem počivati. Toda logika nebeškega kraljestva očitno ni taka. Nimamo svojih osemurnih delovnikov, po katerih pride čas »za nas«. Ves čas je čas za nas.

In svojo ljubezen bom sejal in se jo trudil sejati po vseh poljih, ki jih bom prejel v (so)upravljanje. In skušal se bom zavedati, da tukaj na tem svetu končne žetve verjetno nikoli ne bom dočakal. V srcu bom nosil Pavlovo obljubo. In ko se izpolni, bom, upam da, kaj malega pokramljal prav s Pavlom in se mu zahvalil z vse besede upanja in tolažbe – Njemu, ki bo obljubo izpolnil, pa bom v večni hvaležnosti prepeval slavo. (Tak je vsaj plan zdaj po diplomi  …)

 

Marko Weilguny