Darilo. Življenje kot darilo? Večkrat razmišljam o tem, da je življenje zares darilo. Da ni tako samoumevno, da živim, sem tu, točno v tem času in na tem mestu. Lahko se zgodi, da svojega življenja občasno ne jemljem dovolj resno, zanj nisem dovolj hvaležna. A vendar izkušam; pravo polnost življenje dobi, ko je darovano. In vsak daruje svoje življenje na svoj način, v svoji poklicanosti. To izkušam tudi sama, ko svoj čas podarjam drugim, naj bo to kot animatorka ali pa le kot prijateljica. Se vam je že zgodilo, da darila niste odprli, po nekem času pa ste ugotovili, da se tam skriva velika dragocenost? Tako, se mi zdi, je z našim življenjem, kadar v njem ne odkrijemo dragocenosti, kadar ne vidimo, da nam je bilo podarjeno, darovano zato, da ga odpremo in v polnosti zaživimo. In predvsem zato, da ga ne zadržujemo zase.

Občudujem ljudi, ki v življenju prepoznajo in uresničijo svojo poklicanost, tisto srčiko, ki razvname življenje v polnosti. In še več; svoje življenje podarijo drugim. Še več: svoje življenje podarijo mladim. V mislih imam vse duhovnike, redovnike in redovnice, ki tako pogumno darujejo svoje življenje za mlade. V teh dneh smo priča pogumni odločitvi sestre Metke Kastelic, ki je po zgledu svete Marije Dominike Mazzarello za vedno podarila življenje mladim in Bogu. Vabim vse, še posebej nas mlade, da jo podpremo z gorečo molitvijo. V molitvi se lahko povežemo tudi 8. septembra, ko bo molitveni dan za nove duhovne poklice. Vsak izmed nas ima čudovit(o) dar(ilo) življenja. Ne pozabimo ga odpreti, če ga še nismo, in nikar ga ne zadržujmo le zase. Navsezadnje je tudi sreča nekaj, kar raste šele, ko jo delimo z drugimi.

Tadeja Japelj