Don Bosko in oratorij

Sv. Janez Bosko je bil preprost in hkrati velik svetnik, sin revnih kmečkih staršev. S pomočjo mnogih dobrotnikov pa mu je uspelo, da je šel v šole in postal duhovnik, ki je vse svoje življenje posvetil Bogu za mlade; jih zbiral v oratoriju in bil za njih ljubeči oče, učitelj in velik vzgojitelj. Ko gledamo, kako je živel in kaj vse je storil v svojem življenju za mlade, lahko ugotovimo, da je bil njegov vzgojni sistem zelo učinkovit in je odgovarjal na potrebe mladih njegovega časa.

In v kakšnem času je živel sv. Janez Bosko? Don Bosko je živel v Torinu, v severni Italiji med leti 1815 in 1888. Njegov čas je čas revolucije, hitrega razvoja tovarn, migracij ljudi (otroci, mladi in odrasli), ki so se s podeželja zgrnili v mesto. Lačni in prestrašeni so si iskali delo in bili pripravljeni sprejeti vse, kar so dobili.

Tudi danes živimo v krizi, posebej moralni, gospodarski, vzgojni … Tudi danes doživljamo revolucijo, kot je še ni bilo: ne samo tehnološko in elektronsko, ampak tudi biološko in genetsko. Danes, ko imamo vsega dovolj, pa vendar doživljamo strah in negotovost.  Mlade danes zaznamujejo izguba lastne identitete, virtualni svet, doživljajo strah pred prihodnostjo, v sebi so krhki, težko se soočijo s težavami in trpljenjem …

Vsako zgodovinsko obdobje ima svoje značilnosti. Vzgojno delo je bilo pomembno v don Boskovem času in je pomembno tudi danes. Mladih ne moremo prepuščati zgolj naključju ali samim sebi. Sv. Janez Bosko nam s svojim načinom delovanja kaže pot, kako lahko vzgajamo tudi mi danes; doma, v šoli, med počitnicami …

Don Bosko je začel zbirati fante v majhni sobici, zakristiji cerkve sv. Frančiška Asiškega. Na začetku je bil en sam fant z imenom Jernej Garelli. Temu so se iz tedna v teden pridruževali novi fantje, še zlasti tisti, ki so zapuščali ječe; tako da je sobica postala premajhna. Dogovorili so se, da se prihodnjo nedeljo srečajo na bližnjem travniku. A tudi tam niso mogli ostati dolgo časa, zato so se preselili k zavetišču za dekleta, kjer je bil prostor še večji. Potrebnih je bilo še več selitev, pa ne samo zaradi vedno večjega števila fantov, ampak tudi zaradi nevoščljivosti ljudi, nerazumevanja, strahu …

Don Bosku je bilo zaradi tega zelo težko, a je molčal o vsem. Nekoč je dvignil oči v nebo in vzkliknil: “Moj Bog, zakaj mi ne pokažeš kraja, na katerem hočeš, da zbiram te dečke? O, daj mi ga spoznati in povej mi, kaj moram storiti!” Ko je končal te besede, je k njemu pristopil nekdo po imenu Pankracij Soave in mu jecljaje dejal:

“Ali je res, da iščete prostor, da bi postavili laboratorij?”

“Ne laboratorij, ampak oratorij.”

“Ne vem, če je oratorij ali laboratorij isto; toda prostor je, pridite ga pogledat. Je last gospoda Jožefa Pinardija, poštenega človeka. Pridite in napravili boste dobro pogodbo.”

Don Bosko je šel, da bi si ogledal prostor. Ko je prišel na omenjeni kraj je videl majhno in skromno hišo, ki je imela samo eno nadstropje s stopnicami in črvivim lesenim balkonom in je bila obdana z vrtovi, travniki in polji. Don Bosko se je hotel povzpeti po stopnicah, ko mu je g. Pinardi dejal:

“Ne. Prostor, namenjen za vas, je tu zadaj.”

Bil je podaljšan nadstrešek, ki je bil na eni strani naslonjen na zid, na drugi pa se je končal približno meter nad zemljo. Lahko bi bil za skladišče ali drvarnico in nič več. Da je don Bosko lahko vstopil, je moral držati glavo sklonjeno, da ni zadel v strop.

»Ne ustreza, ker je prenizka,”

“Popravil jo bom, kakor hočete. Skopal bom, naredil stopnice, dal bom drug tlak; a tako želim, da bi se vaš laboratorij naselil tukaj.”

“Ne laboratorij, ampak oratorij, majhna cerkev za zbiranje fantov.”

“Še veliko raje. Zelo rad se bom zavzel. Naredimo pogodbo. Tudi jaz sem pevec, prišel vam bom pomagat; prinesel bom dva stola, enega zame in enega za svojo ženo. V svoji hiši imam še eno svetilko, jo bom tudi prinesel sem.”

“Zahvalim se vam, moj dobri prijatelj, za vašo ljubezen in za vašo dobro voljo. Sprejemam te lepe darove. Če mi boste mogli poglobiti tla ne manj kakor za čevelj (50 cm), sprejmem.« (Bosko, Spomini)

Don Boskov oratorij se je po mnogih selitvah na veliko noč leta 1846 dokončno ustalil v Valdoccu (predmestje Torina, severna Italija). In tu so se začela don Boskova najbolj rodovitna leta  Za fante je živel, jih vzgajal tako, da je z njimi čutil, jim pomagal do izobrazbe in poštenega dela. Imel je en sam cilj, da bi bili dobri kristjani in pošteni državljani. »Z vsem svojim bitjem je želel, da bi bili srečni! Srečni tukaj in v večnosti. V množici je vedno videl posameznike: tiste, ki so potrebovali pogum, dobro besedo, prijateljski pogled. Dobro je videl tiste, ki so potrebovali spoved in srčni mir. Med fanti je takoj zagledal Mihaela Ruo, svojega bodočega naslednika. Ustanavljal je šole, razne delavnice, tiskarno. Mislil je na njihovo razvedrilo in želel, da bi se čutili sprejeti in ljubljeni; predvsem pa jih je vodil k Bogu. V misli na svoje fante mu ni nikoli zmanjkalo idej in ustvarjalnosti.« (Spoznajmo in posnemajmo don Boska)