Dragi sobratje duhovniki, redovnice, redovniki, diakoni, bogoslovci, dragi bratje in sestre!

Letošnja Velika noč poteka tako kot lanska v znamenju epidemije koronavirusa. Skozi vse leto smo upali, da se bodo razmere izboljšale, pa se nam do zdaj to ni posrečilo. Uresničuje se Salomonov pregovor, ki pravi: »Pričakovanje, ki se oddaljuje, stiska srce, upanje, ki prihaja, je drevo življenja« (Prg 13,12). Tudi vsem, ki se vam ob misli na epidemijo zdi, da se vaše pričakovanje oddaljuje, kličemo s piscem Pisma Hebrejcem: »Zato vzravnajte onemogle roke in klecava kolena ter napravite za svoje noge ravna pota, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo!« (Heb 12,12-13).

Vstopamo že v drugo leto epidemije koronavirusa in največji spremembi, ki ju doživljamo in ju moramo sprejeti, sta veliko omejevanje javnega, družbenega in cerkvenega življenja ter obračanje navznoter, v manjše skupnosti in gospodinjstva, v svoje družine ter v svoje duše in svoja srca – kakor je Gospod naročil Petru: »In ti, ko boš nekoč šel vase, potrdi svoje brate!« (Lk22,32). Tako kot ostalo javno in družbeno življenje se obračajo navznoter tudi naši verski obredi in naše verske slovesnosti. Vabimo in spodbujamo vas, da vse velikonočne obrede in slovesnosti, ki so izvedljive v krogu družin in gospodinjstev, pripravite s preprostim srcem in jih opravite v krogu svojih domačih.

Zaupamo stroki in oblastem ter se jim zahvaljujemo za nadčloveške napore, ki jih vlagajo v omejevanje in preprečitev širjenja epidemije. Velikonočni čas pa je s slavjem vstajenja našega Gospoda še večji vir trdnega upanja in prepričanja v zmago velikonočnega Jagnjeta, v zmago krotkosti in potrpežljivosti, v zmago dobrote in ljubezni: »To sem vam povedal, da bi v meni imeli mir. Na svetu boste imeli stisko; a zaupajte, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). Kakor zvečer tistega dne, prvega v tednu, naj vstali Gospod tudi letos vstopi v vaše hiše in v vaše domove in vam prinese velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19-20).