Nedeljski evangeljski odlomki nam v velikonočnem času govorijo o dogodkih o Jezusovem vstajenju: kako se je Jezus prikazal učencema na poti v Emavs, ženam v vrtu, Petru in Janezu, vsem učencem hkrati … In da bi potrdil dejanje vstajenja je Jezus z apostoli vedno tudi jedel, se pogovarjal, si pustil otipati rane … Z današnjo izbiro evangeljskega odlomka pa zgleda, kot da Cerkev popolnoma zamenja temo. Spregovori namreč o Jezusu, ki zase pravi, da je dobri Pastir. Pa res spremeni temo?

Preberimo najprej evangeljski odlomek:

Za razliko od Judov, kjer je bila paša ovc vsakodnevna izkušnja, mi danes o paši ovc vemo zelo malo, ker nimamo izkušnje. Redki kmetje imajo še ovce v svojih stajah, predvsem pa jih varujejo drugačni pastirji, električni. Jezus vzame to podobo in čeprav ne zgleda na zunaj nič posebnega, nam preko nje sporoči neverjetno, resnično in presenetljivo veliko resnico, ki pa ostaja aktualna, ne glede na čas in ne glede na izkušnjo človeka.

Na večih mestih v Svetem pismu lahko najdemo podobo pastirja in ovc.  V evangeliju lahko beremo tudi, da Jezus govori o pastirju, ki pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat eno, ki se je izgubila (prim. Lk 15,1-7; Mt 18,12-14). Pripoveduje nek duhovnik, da je povprašal pastirja, če bi on res pustil devetindevetdeset ovc in šel iskat eno, ki se je izgubila? In pastir mu je kot iz topa izstrelil: »Ne! Nikakor!« Zakaj torej Jezus pravi, da pastir pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat eno, ki se je izgubila? Pri tem ne smemo danes spregledati eno zelo pomembno besedo in to je »dobri«, »dobri pastir«. Bog, ko je ustvarjal svet, je za vsem, kar je ustvaril vedno rekel »da je dobro« (1Mz 1,10.12.18.21.25). Bog dela vedno le dobro in ko je ustvaril človeka je rekel »bilo je zelo dobro« (1Mz 1,31). Torej še več kot dobro. Bilo je odlično. Zato lahko to dejanje pastirja razumemo samo v luči neskončne Božje ljubezni do nas. Bog se nas tako zelo veseli in nas ljubi, da bi naredil vse, samo da bi nas rešil in odrešil. Tega človek sam ni zmožen. Mi bi dali življenje za starše, brate in sestre, moža/ženo, otroke, morda domovino. Potem pa se počasi nabor možnosti konča. Bog pa zares daje življenje za vse. In za vsakega je pripravljen tvegat vse, tudi svoje življenje. Za vsakega se je pripravljen boriti z volkovi, ki nas hočejo raztrgati. In to nam je tudi dokazal s svojo daritvijo na križu. Zame in zate je šel v boj z volkovi napuha, nečistosti, jeze, lenobe, skoposti, zavisti, požrešnosti…, z volkovi strahu, manjvrednosti, osamljenosti, zavrženosti … z volkovi egoizma, relativizma, hedonizma …. , ki nas napadajo. In Jezus je vse premagal. On nas je obranil pred slehernim zlom. Kje pa sem jaz? Mu zaupam? Stojim na varnem za njim, za njegovim hrbtom ali sem odšel/odšla po svoje? Se pustim Bogu znova najti?

Jezus nas pozna. Pozna resnico o meni, tebi, o nas in je nikoli ne bo umaknil. Največja resnica je, da smo Njegovi ljubljeni otroci in zato nas vabi, da bi ostajali v Njem ali se vrnili nazaj v Njegovo stajo, kjer nas čuva On, nas kliče po imenu, nas vodi na sočne in zelene pašnike … Zato je Jezus tudi vstal od mrtvih, da bi nam z vstajenjem več kot 100% zagotovil, da je vedno z nami.

Če smo na Jezusovem pašniku, bomo tu našli tudi našo dediščina. Zato smo tudi opravičeni do nebes. Jezus je dal življenje za nas, nihče mu ga ni vzel. Zato velja tudi zame in zate le ena pot do posedovanja dediščine: darovanje za druge. Samo, ko se darujemo imamo popolno oblast in svobodo. Samo takrat imamo pravico, da življenje znova prejmemo. Samo takrat smo najbolj podobni Pastirju.

In hrana v vsakodnevnem boju in na naši poti darovanja je Evharistija. Evharistija je predokus nebes. Do evharistije pa pridemo samo preko pastirjev = DUHOVNIKOV. In ni slučajno niti to, da je Cerkev predlagala današnji dan za obhajanje svetovnega dneva molitve za duhovne poklice. Pa se lahko vprašamo: Smo hvaležni za duhovnike, jih podpiramo, molimo za njih? NE POZABIMO, da samo preko duhovnikov prejemamo Jezusovo telo in so nam odpuščeni grehi. NE POZABIMO, da samo preko duhovnikov prejemamo potrebna »zdravila« za telo in dušo. Duhovniki so tisti, ki stojijo pred nami in med nami »in persona Cristi«. Samo preko njih nam je danes odprta pot v nebesa. In koliko molimo tudi za nove duhovne poklice? Ali sem kot mama/oče kdaj rekel: »Gospod, vzemi katerega od mojih sinov in hčera v svojo službo.« Babice in dedki, molite in darujte svoje trpljenje za nove duhovne poklice ter zvestobo in svetost duhovnikov, redovnikov in redovnic.