Obhajamo tretjo postno nedeljo.

Če smo na prvo postno nedeljo brali, da so Jezusu Kristusu v puščavi stregli angeli, ker je Njegovo kraljestvo nebo, nebesa.»Jezus je odgovoril Pilatu: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« (Jn 18,36) Zato so angeli njegovi služabniki, ki se borijo zanj. Nam na drugo postno nedeljo odlomek o spremenjenju na gori, omogoča, da pogledamo v to Božje kraljestvo, in vidimo kakšno je, kaj se tam dogaja. V njem vidimo Jezusa Kristusa kot resničnega Kralja. V polnosti je razodeta Jezusova identiteta. V odlomku je označen kot Kristus, Učitelj, Sin človekov, Služabnik, Sodnik, Sin.

In danes, na tretjo postno nedeljo vidimo, kaj je bistveno dejanje Kralja Jezusa Kristusa, to je očiščenje, ki zahteva izgon vsakega greha in vsakega zla iz Cerkve, naroda, družin, mojega srca …  V njegovem kraljestvu ni prostora niti za najmanjši greh!

Današnji evangelij se začne z besedami, da se je “približala pasha” in Jezus je šel v Jeruzalem. Tudi mi se približujemo veliki noči. In kje smo mi? Smo v tem postnem času na poti v Jeruzalem, kot Jezus? Ali hodimo po svojih poteh? Gremo v cerkev tudi v tem koronačasu, da bi se tam srečali z Jezusom v Najsvetejšem zakramentu?

S pasho so Judje praznovali spomin na osvoboditev iz egiptovske sužnosti, predpodobe te dokončne osvoboditve, ki jo je izvršil Jezus. Evangelist Janez omenja tri pashe: »Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem.« (Jn 2,13) »Blizu je bila pasha, judovski praznik.« (Jn 6,4) »Bližala pa se je judovska pasha. Veliko ljudi s podeželja je pred pasho šlo v Jeruzalem, da bi se obredno očistili.« (Jn 11,55)

V zadnji pashi bo žrtvovano jagnje Jezus sam. Pri zadnji pashi se bo zgodilo, da Jezus ne bodo izpil četrte čaše skupaj z apostoli v dvorani zadnje večerje, to je čaša použivanja, čaša izpolnjenja, čaša odrešenja, ampak jo bo izpil šele na križu. Ko Jezus popije četrto čašo na križu reče: »Dopolnjeno je.« Kaj je dopolnjeno? Kar je bilo začeto. In kaj je to? To, kar je bilo pri zadnji večerji. Izpolnjena je nova pasha. Pri prvi pashi v Egiptu so morali Judje vzeti jagnje, ga zaklati, s krvjo poškropiti in pomazati podboje in pojesti jagnje. Po tem so lahko šli iz ene zemlje na drugo. Jezus pa dela novo pasho. On sam je jagnje, ki se daruje. »To je moje telo, to je moja kri.« Nato Jezus odide v nebesa. To je nova zemlja, novo spremenjenje, nov prehod. Če so Judje prvič šli iz egiptovske dežele v obljubljeno deželo, to je Kanaan, potem gremo mi danes iz te zemlje, kjer živimo, v obljubljeno deželo, to so nebesa.

Jezus je prekinil staro pasho in naredil novo zavezo, to mi danes imenujemo evharistija. Jezus je ustanovil evharistijo vse od zadnje večerje do darovanja na križu. Če bi v tistem trenutku nekdo videl Jezusa na križu, na Kalvariji, ne bi nikoli rekel, da je to pravo darovanje, žrtev, ker so se opravljale daritve le v templju, zraven mora biti duhovnik in jagnje. Jezus pa se daruje na Golgoti. Jezus je rekel, da bo on zgradil novi tempelj, Janez Krstnik pa je pokazal nanj kot Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Oltar je križ. Duhovnik je Jezus sam. Bog to lahko. Zato je to resnično nova pasha.

Osrednje dogajanje v današnjem odlomku se odvija v templju. Edini ostanek danes je zahodni zid, tako imenovani zid žalovanja. Tempelj je bil porušen leta 70 po Kr., kar je za Jude najstrašnejši dogodek, saj je za Jude tempelj vse. To je najprej kraj Božje navzočnosti. Tu Judje častijo Boga, molijo, prosijo …  Hkrati je tempelj vse v enem politika, vera, kultura … Na tem mestu se mi zdi zelo pomembno, da se na kratko ustavimo in pogledamo zgodovino nastanka templja, ker nam lahko pomaga razumeti njegovo veličino in globok pomen za Jude. In tudi za nas danes.

V Svetem pismu najprej srečamo, kako je Abraham na poti iz Ura na Kaldejskem v obljubljeno deželo na vseh mestih, kjer se je utaboril, zgradil oltar in častil Boga. Enako so storili tudi Izraelci na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Na poti se je ljudstvo utaborilo pod goro Sinaj. Tu je Bog z njim sklenil zavezo. Bog je dal Mojzesu deset „besed“ zapisanih na kamniti plošči, to je deset zapovedi. O čemer govori današnje prvo berilo. To so navodila za čisto življenje. Mojzes je od Boga dobil tudi navodila za postavitev svetega šotora in njegove opreme, vključno s skrinjo zaveze. Izraelci so ta šotor nosili s seboj med potovanjem po puščavi. Bil je središče Izraelovega slavljenja Boga, vse dokler ga ni nadomestil Salomonov tempelj. „V štiristo osemdesetem letu po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, v četrtem letu Salomonovega kraljevanja nad Izraelom, v mesecu zivu – to je drugi mesec – je začel zidati hišo Gospodu“ (1 Kr 6,1). Kralj David je poskrbel za vse potrebne priprave za gradnjo templja, toda nad vse bogat tempelj, je zgradil njegov sin Salomon. Sestavljen je bil iz treh prostorov, zunanje dvorišče, Sveto in Presveto. V prvi knjigi kraljev beremo, da je „kralj Salomon po bogastvu in modrosti prekašal vse kralje na Zemlji“ (1 Kr 10,23). Ta tempelj je bil porušen. „To se je zgodilo, ker so Izraelovi sinovi grešili proti Gospodu svojemu Bogu, ki jih je pripeljal iz egiptovske dežele izpod oblasti egiptovskega kralja faraona in častili druge bogove“ (2 Kr 17,7). Kasneje je bil večkrat obnovljen. Nazadnje ga je obnovil Herod Veliki leta 19 pr. Kr.

Jezus je prišel večkrat v tempelj, prvič, ko so ga prinesli starši kot dojenčka starega osem dni in štirideset dni. „Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu. Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka“ (Lk 2,21-24).

Naslednjič, ko Sveto pismo omenja Jezusa v templju ima že dvanajst let. „Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. …“ (Lk 2,41-51).

Jezus je šel kot verni jud velikokrat v tempelj. Tudi danes ga srečamo v templju. A na drugačen način. Ko je prišel je „našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: “Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!“ (Jn 2,13-22). Jezusovo delovanje je simbol Božje sodbe nad grehom sveta. Če je torej prvič pri dvanajstih letih poslušal in spraševal pismouke in so se vsi v templju čudili nad njim, je sedaj Jezus tisti, ki pove z besedo in dejanjem pismoukom in drugim v templju, kaj je prav in kaj ne. Vzame bič in že tu izvrši sodbo nad grehom sveta. Krotko jagnje razkrije jezo zla, ki jo bo neslo na sebi.

Markov evangelij nam poroča, da je Jezus naznanil svojim učencem: “… ne bo ostal kamen na kamnu“ (Mr 13,2), kar se je leta 70 po Kr. tudi uresničilo s porušenjem templja. Zakaj? Ker je ljudstvo pozabilo, da si je ta kraj izbral Bog, da bi bil blizu ljudem in da je srce templja Bog in Božja navzočnost v njem. Da je bistven Sveti Duh in ne golobje. Da je pomembno zaupanje v Božjo milost, ne pa trgovanje z Bogom za njegovo naklonjenost. Ljudje niso poslušali, kaj jim Bog govori po prerokih in niso sprejeli Jezusa, kot Odrešenika. V templju so delali sami, opravljali žrtve po svoje, za lastni zaslužek in zato iz njega naredili tržnico. Ljudstvo ni poslušalo in uresničevalo desetih besed ali desetih zapovedi. Poznam deset zapovedi in živim po njih? Kdor živi po njih bo imel blagoslov. Izraelsko ljudstvo ni živelo po njih, zato niso imeli blagoslova, zato je Bog dopustil, da je tempelj propadel in od njega ostal samo zid, kot opomin, svarilo a hkrati tolažba in upanje. Tudi Jezus Kristus umrje na križu, tudi ta tempelj bo porušen. Toda z njegovo smrtjo se začne novi tempelj, ki je za kristjane novo upanje, tolažba in hkrati največji izraz ljubezni in usmiljenja. Novi tempelj je Vstali Jezus. Zato bi moralo v »Očetovi hiši« kraljevati bratstvo.

Jezus ni odpravil pashe in čaščenja Boga, ampak ju je sprejel in dopolnil. Napovedal je novo obliko pashe, ki se je začela na zadnjo večerjo z darom telesa in krvi njega samega.. »Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.« (Jn 4,20-23)

Ko je Jezus umrl na križu, se je tančica v templju, ki je zastirala pogled v Presveto pretrgala na dvoje, kar je znamenje, da je stari tempelj odigral svojo vlogo in da imamo po novi in živi poti lahko zbližan odnos z Bogom. „Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v svojih srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo“ (Heb 10,19-22). Zato se je z Jezusovo smrtjo in vstajenjem začelo nekaj novega, čaščenje Boga, ki ostaja odločilno za vse čase, tudi zame in zate danes! S svojim življenjem slavim Boga?

S tem, ko je Jezus označil tempelj kot »hišo mojega Očeta«, je pravzaprav povedal, da je ta hiša Cerkev (to smo mi) in cerkev (naša svetišča danes, cerkve in kapele).

Prvi kristjani so še vedno hodili v tempelj, toda spomin lomljenja kruha so obhajali po hišah, po družinah, kjer so v občestvu drug z drugim in z Jezusom obhajali spomin na njegovo darovanje na križu, smrt in vstajenje. V Apostolskih delih beremo, da so se prvi kristjani „dan za dnem enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem“ (Apd 2,46). Tudi apostoli so hodili v tempelj. Tam srečamo prvi čudež, ki ga je Gospod storil po apostolu Petru: “Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« (Apd 3,6)

Tudi po uničenju templja so se kristjani zbirali še najprej po domovih, v tako imenovani „hišni cerkvi“, velikokrat pa tudi na skrivnem, ker so jih preganjali, nato pa v velikih in manjših cerkvah. Prebirali ter proučevali so Božjo Besedo in obhajali Sveto Evharistijo, druge zakramente ter častili Boga. V Božji hiši, cerkvi, ki je kot prenovljeni tempelj, verniki v občestvu Svete Trojice obhajamo sveto bogoslužje. Cerkev je Božja hiša in kraj Njegove prisotnosti, tu lahko srečamo in najdemo Gospoda.

V tem koronačasu, kdaj sem nazadnje obiska Najsvetejše v župnijski cerkvi?

Tempelj je dobil novo podobo, ki je sam Kristus, saj v njem prebiva vsa polnost božanstva. Rodila se je Cerkev kot telo, katere glava je Kristus. Po Svetem Duhu in njegovem delovanju v zakramentih, predvsem evharistiji, umrli in vstali Kristus napravlja skupnost verujočih za svoje telo. Z obhajanjem Svete Evharistije gradimo telo Cerkve, z použivanjem Njegovega telesa in krvi v kruhu in vinu pa gradimo naša svetišča v katerih prebiva Sveti Duh.  In ker je Jezus Kristus resnični tempelj Svetega Duha (prim. Jn 2,19-22), je tudi vsak kristjan tempelj Svetega Duha. O tem nam govori tudi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom (6,19): »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga?«

Zanimiva je primerjava, ki jo naredi Emilijana Lazar v svojem diplomskem delu na KPŠ (2020), kjer pravi, da tako, kot je bil tempelj v Jeruzalemu sestavljen iz treh prostorov, zunanje dvorišče, Sveto in Presveto, je tudi človek sestavljen iz treh med seboj povezanih delov: telesa, duše in duha, ki morajo biti očiščeni. Pa si v nadaljevanju poglejmo to njeno razlago.

Zunanje dvorišče-naše telo-fizično področje-področje prošenj

Po Branedu se s fizično aktivnostjo in razmišljanjem lahko nekoliko približamo Bogu. Tu se začne naš odnos z Bogom. Borimo se z zlom in našimi željami. „Vero imamo v odrešenika Jezusa Kristusa in njegovo žrtev na križu, vendar ne vstopimo v globlje duhovno življenje in odnos z Bogom.“ (Braned, 2016)

Tu bi izpostavila, kako gledamo kristjani na svoje telo. Žal je pogled na telo pogosto popačen. Od tega, da je to nekaj »grdega« ali »umazanega« in se o njem ne govori, pa do druge skrajnosti, ko postane telo objekt za razkazovanje ter potešitev raznih spolnih strasti. Mnogokrat se ulovimo v zanko identifikacije in celo istovetnosti s telesom, kar pomeni, da izključimo del nas samih. Toda telo ne sme biti ovira, ki preprečuje vstop v najsvetejši prostor, ki je v naši globini. Preko telesa zaznavamo zunanji svet in vse Božje stvarstvo, kar pomeni prvi stik z Bogom. Telo naj bo orodje za komunikacijo z Bogom, navzven pa naj kaže na naše dostojanstvo. Tako kot Jeruzalemski tempelj je tudi naše telo minljivo. Toda imeti moramo spoštljiv odnos do svojega telesa in telesa drugih, zanj skrbeti in živeti v skladu z njegovo naravo. Očistiti in pripraviti je potrebno naš tempelj, saj smo ustvarjeni po Božji podobi, da bo lahko vanj vstopil Gospod.

Preden vstopimo v Sveto premislimo naše slabosti in grehe, kakšen odnos imamo do ljudi, okolja v katerem živim in do Boga. V veliko pomoč nam je izpraševanje vesti. Premislimo tudi, ali se v naših odnosih prepuščamo samo našim čustvom, željam in potrebam, ali upoštevamo tudi Božjo voljo? Dovolim Gospodu, da odstrani vse drže in malike, ki so proti Njemu, človeku ali meni?

„Pred žrtvenim oltarjem, kjer se Kristus daruje za nas, premislimo in priznamo svoje grehe ter prosimo odpuščanja. Kljub temu, da se mi včasih naveličamo prositi odpuščanja, je Bog naš ljubeči Oče, ki ima usmiljeno srce in se ne naveliča odpuščati.

Pri umivalniku se umijemo z Božjo besedo in vstopimo v Sveto. Z vero v odrešenika Jezusa Kristusa in njegovo žrtev na križu, še ne vstopimo v globlje duhovno življenje in odnos z Bogom.“ (povzeto po Branedu, 2016)

Sveti prostor-naša duša-duševno področje-področje iskanja

Za Gospoda pripravimo prostor, da se bo počutil doma v mojem življenju. Braned piše, da je „Duša stavljena iz uma, volje in čustev, zato smo tu še vedno usmerjeni vase.“ (Braned, 2016)

Vprašamo se, ali smo pripravljeni vstopiti v Najsvetejše in sprejeti Svetega Duha, ali so v nas še svarila, ki nas opozarjajo, da nismo še naredili dovolj za čistost telesa in duše. S kesanjem, molitvijo in prošnjami postajamo dojemljivi za njegove navdihe in spodbude in lahko začutimo, da nas vleče k Njemu. Za to milost moramo prehoditi neko pot zrelosti in vztrajnosti. „Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo“ (Mt 7,7)! Spomnimo se, da smo pričevalci živega Kristusa, ki ga bodo srečali drugi v meni in da tudi jaz znam videti Njega v drugih. Pripravimo naša srca za odnos z Gospodom.

„V Svetem prostoru se ob sedmerem svečniku spomnimo na darove Svetega Duha. Če si bomo dovolili, da nas vodi Sveti Duh, bomo pripravili prostor za Gospodovo ljubezen in našli mir. Hlebi obličja pričajo o naši vsakdanji hrani, ki je Božja Beseda. Zlat kadilni oltar pa nas spominja na naše redne molitve in slavljenja, ki se dvigajo k Bogu. V tem svetem prostoru nam Sveti Duh daje moč, da iščemo Gospoda. Ko ga najdemo prejmemo svobodo od vsake zasužnjenosti in smo odprti za resnico Božje Besede.“ (povzeto po Branedu, 2016)

Najsvetejši prostor-naš duh-duhovno področje-področje trkanja

V trenutku Jezusove smrti se je zavesa, ki je ločevala Sveto od Najsvetejšega pretrgala in ovire za vstop v odnos z Bogom ni več. „S prejemom zakramenta Svetega krsta, Sveti Duh zgradi Najsvetejši prostor v našem duhu, ki postane bivališče Božje slave, kjer nas prevzame skrivnostna tišina in mir.“ (Braned, 2016) Sveti Duh je v največji globini našega bitja, v našem tabernaklju. Tu v globini srca postajamo dojemljivi za resnico, ki nam jo Bog želi razodeti. Njegova največja želja je, da se srečamo z Njim in spoznamo Njegovo usmiljenje in pravičnost. To je najbolj svet prostor v našem telesu, kjer smo zedinjeni z Bogom. Ljubezen napolni naš tempelj.

Fausti piše, da „ko bo Bog vse v vseh (1 Kor 15,28), bo Sin dosegel svojo polno postavo (Ef 4,13) in se bo dopolnil čas.“ (Fausti, 2008, str. 507)

Jeruzalem, ki je postal simbol Božje sodbe bo dobil novo podobo. (prim. Raz 21,9-27) V Novem Jeruzalemu ne bo svetišča, „kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje“ (Raz 21,22).