Oče dela, mama doma skrbi za otroke in kot pravijo podpira tri vogale hiše. Ja, že mogoče, ampak sedaj je marsikje situacija tudi obrnjena. Oče je ostal doma, brez službe, brez dohodka, brez veljave …

Ali sem postoril vse, da bo žena zadovoljna, ko se vrne z dela? Sem solil krompir, pospravil igrače, ki so jih otroci zvečer spet reorganizirali po svoje, obesil perilo, pospravil posodo, postlal postelje … in dela še kar ne zmanjka. Med opravili se včasih zalotim, ko se sprašujem, kako bomo prišli skozi mesec, ko je samo ena plača? Kje bi lahko še kako obrnili kašen evro?

Pogled se mi večkrat ustavi na Križanem v kuhinji, kako trpi na križu. Kaj je takega storil da so ga pribili na križ? Kaj takega sem storil jaz, da sem ostal brez dela, se nisem dovolj trudil, ni bilo dovolj 10 ur na dan? Čutim težo svojega križa kako pritiska k tlom … Nič, vse je tiho, nobenega odgovora, zajamem sapo, da bi ga vprašal. Potem pa me presune misel: “On sam je rekel, da mora umreti, da bi mi lahko živeli …” Križ,  ki me tišči k tlom, se mi nenadoma ne zdi več težak  in skozi meglo se prebijejo prvi žarki. Takoj sem boljše volje, ker vem, da si Ti z menoj in moj glas je prišel do tebe.

Želim, da bi v družinah sprejeli svoj križ in pogumno stopali dalje po pravi poti.

Janez Kastelic