Lk 1,26-38 Oznanjenje

»V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Ermes Ronchi: Le case di Maria – La casa degli inizi (str. 11-24)

V lastni hiši

Marija je v Lukovem evangeliju prvič omenjena, ko je v svoji hiši, v prostoru, kamor je treba vstopiti. Njena hiša je kot klavzura, kot celica za meniha: je odsev njenega srca in kraj priljubljene samote. Vrata so zaprta, da lahko moli (Mt 6,6). Moliti v svoji hiši je kot moliti v poročni intimnosti. In Oče, ki je na skrivnem (Mt 6,18), ki prebiva v stvareh, ki ne vzbujajo pozornosti, ki vidi to, kar je na skrivnem (Mt 6,6), te bo videl. Božji pogled ima rad skrite stvari; nič ni premajhno zanj.

Dom, ki zbira

Hiša, dom je kraj, kjer gospodar sprejema svojega gosta. Biti “v svoji hiši”, zbrana v sebi, je tudi za Marijo najbolj primeren način, da sprejme velikega Gosta.

Dom je kraj, kjer se po sprejemanju in gostoljubnosti poveže v eno to, kar je znotraj in kar je zunaj. Človek, njegov jaz, obstaja v resnici, če je zbran v sebi, in ne, če je razpršen in raztresen. Zbranost pomeni zavzeti razdaljo do tega, kar je zunaj nas, da bi bili bolj pozorni na to, kar je v nas in bi mogli prebivati skupaj z Nekom. Prebivati v lastni hiši pomeni živeti v osvobojeni pozornosti, ki je sposobna zaupnosti in sprejemanja. Marija na tak način sprejme: angela, Besedo, Duha, Sina.

Zbranost je duhovna izkušnja, ki nam je vedno na razpolago. Kot smo se v zbranosti sposobni odpreti za sprejemanje, tako se Marijino devištvo odpre za materinstvo. Marija je zbrana in gostoljubna – prav to dvoje sta značilnosti pravega doma – bo postala dom za Boga.

Dom, ki sprejema

Naloga doma je sprejemati življenje v svoji notranjosti. Dom tako postane simbol sprejemanja, simbol ženskosti same. Hiša, dom, tako spominja na tisto, ki je v prvi vrsti sprejemajoča, sprejemajoča v svojem bistvu – to je ženska (E. Levinas). Ženska je bivališče, kjer se odvija najvišja oblika sprejemanja – sprejetje novega življenja.

Vsak človek ima nalogo, ki je najvišja, najpomembnejša: varovati življenje s svojim življenjem. Gorje nam, če ne razumemo, koga moramo varovati, gorje nam, če ga slabo varujemo (E. Canetti).

Tako se nam dogaja tudi v odnosu s Presežnim: Boga si ne moremo zaslužiti, lahko Ga samo sprejmemo. Verujoči ne gre na bojni pohod, da bi osvojil Boga, ampak se odpre Njegovemu prihodu.

Po zaslugi sprejemanja se to, kar je v nas oblastnega in napuhnjenega, spremeni v gostoljubnost; postanemo sposobni dati prostor drugemu, zmanjšati svoje potrebe in začnemo služiti. Služiti lahko začnemo, ko zares gostoljubno sprejmemo v sebi Boga.

Sprejemati, to je glagol, ki rojeva življenje; sprejemati je naša naloga, naše najbolj človeško poslanstvo, kajti človek postaja to, kar sprejema. Če sprejemaš nečimrnost, boš postal prazen, če sprejemaš mir, boš daroval mir. Človek postane tisto, s čimer je naseljen, tisto, kar v njem prebiva. Pravo življenje je biti naseljen z Bogom, dati prostor, da v na prebiva Bog.

Vsaka hiša določa etiko gostoljubnosti in služenja (C. Di Sante). Sveta Marija v angelovem oznanjenju odkrije, da je njeno bistvo v prehodu od tega, da obstaja zase, k temu, da obstaja za drugega, in najde lastno istovetnost v tem, da obstaja, biva za drugega.

Sijaj skromnega

Nekega navadnega dne, v nekem običajnem kraju, običajna mlada žena: prvo protislovje evangelija je v tem, da se angelovo oznanjenje zgodi v skritosti v neki običajni hiši. Nekaj strašansko velikega se zgodi v čisto navadnem vsakdanjiku, na preprostem nazareškem prizorišču, s preprostimi znamenji, brez prič, daleč od luči in čustev, ki se doživljajo v templju.

Lepo je misliti, da se nas Bog ne dotika samo med slovesno liturgijo v stolnicah, cerkvah in kapelah, ob svetovnih dnevih in dnevih duhovnih obnov, ampak tudi – in predvsem – v običajnem življenju, v vsakdanu. Hiša ni samo kraj, kjer prebivamo, ni samo zavetje, ki nas varuje: so vrata, ki so odprta proti neskončnemu, kajti Bog nam govori v prvi vrsti tam, kjer smo, v tišini in poslušanju, v osvobojeni pozornosti. Dom je prvi kraj Božje bližine. Je kraj dobrega boja vere.

Marija je pristna priča tega, da je Bog sredi našega življenja in ga spreminja, da naše življenje lahko postane prebivališče Boga.

Zaznamovano telo

Angelova obljuba je zelo konkretna: spočela boš in rodila – Božji prihod spremeni Marijino telo in Marijino življenje.

Marijino telo je v zgodovini ena od točk, kjer se človeško sreča z Božjim. “Marija je eden od krajev, kjer se srečata materialnost našega življenja in Bog. Zato je zelo pomembna” (L. Tommassone).

Božja obljuba je zelo konkretna: preoblikovati telo in življenje. V Mariji lahko vidimo to preoblikovano življenje. Vem, da si srečal Boga, če se od srečanja vrneš spremenjen.

Srečati Boga spreminja življenje, ga naredi rodovitnega. Danes je za nas najtežje pokazati to, kar se zgodi v srečanju z Bogom. Katera so vidna znamenja srečanja z Bogom, spremembe, ki se je zgodila, življenja, ki je napolnjeno z Njim? Ali smo sposobni pričevati znamenja Božjega mimohoda v našem življenju? Da bi evangeliju verjeli, se mora utelesiti v življenju, v katerega je vtisnjena Božja Beseda.

Božji Besedi moramo dopustiti, da postane telo in premika naše roke, naše oči, naše geste. Da jih premika na nov način, način, ki je prežet z mirom, pravičnostjo, nežnostjo.

Marija je pristna priča, da je Bog sredi našega življenja in ga spreminja.

• Katera oznanjena prepoznavam v svojem vsakdanjiku?
• Kako po Marijinem zgledu postajam dom, ki sprejema (Boga, bližnje)?