Marijo v naši družini sprejemamo kot mamo. Mamo, ki zvečer po napornem dnevu zbere svoje otroke okrog mize, jim da večerjo, oni pa ji zaupajo, kaj se jim je zgodilo čez dan. Pred Marijinim kipom stoji prižgana svečka. Najstarejša hčerka Neža pokaže mlajši Emi, kako mora skleniti roke. Nekaj časa jih drži skupaj, nato pa pobegne z naročja. Zmolimo zdravamarijo in sveti angel. Nič daljšega. Neža komaj čaka, da pove prošnjo ali zahvalo, predvsem določi, kdo je naslednji na vrsti. Midva z možem prosiva za zdravje, razumevanje, Neža, da bi ji dedi kupil konja. Enoletna Ema malo zabrunda, vsi skupaj pa dodamo: prosimo te usliši nas. Velikokrat se tudi nasmejemo prošnjam Neže.

Takšni smo. Sproščeni. Z otroškimi prošnjami, smehom in s kratkimi molitvicami. Ni nam treba dolgo moliti. Vse povemo po resnici in iz srca. Mi smo otroci, ki radi pridemo k Mariji, ker vemo, da nam tako kot mama ne bo zamerila naših nerodnih besed ali pa malo trme in nagajivosti, ki se poraja iz večerne utrujenosti. Počutimo se sprejete in varne, da gremo v nov dan. Tudi če nam naslednji dan ni ravno všeč, vemo, da misli na nas otroke in nas ima rada, kot mama. To zdaj vem, ker sem tudi sama mama.

Andreja Š. Kastelic