O tem, kakšno vlogo je imela Božja Mati v življenju komaj štiriletnega otroka, je pripovedovala sama Alojzija: »Stara sem bila štiri leta, ko je šla mama skupaj z bratom in sestrama zgodaj na njivo. Zaklenila je vrata, zaprla lesena polkna ter odšla v upanju, da se pred njeno vrnitvijo ne bom zbudila, saj sem navadno spala dolgo in mirno. Jaz pa sem se tisti dan zbudila prej kot običajno. Videla sem, da sem sama, in stekla k vratom. Bila so zaklenjena. Skočila sem k oknu in skozi zaprta polkna klicala z vso vero in zaupanjem: ‘Žalostna Mati Božja, usmili se me!’ Tako sem slišala klicati svojo mater v težkih trenutkih. Moje vpitje je slišala soseda, odprla je polkna in me odnesla k materi na njivo. Stekla sem k njej in ji takoj povedala: ‘Žalostna Mati Božja dobro sliši. Samo nekajkrat sem zaklicala in že mi je poslala sosedovo teto, da me je odnesla sem.’«

Njena mati jo je pobožala po licu in tako kot ljudje, ki so občudovali malega Janeza Krstnika, ko je prijokal na svet, razmišljala: »Kaj neki bo iz tega otroka?«

Iz življenjepisa s. Alojzije Domajnko, Pripravljena na pot, avtorice Karmen Jenič (Bled 2015).