Še vedno mi po hrbtu tečejo kaplje znoja, še vedno mi v nos sili kamboški prah, še vedno slišim glasove naših deklet, še vedno vidim obraze preproste sreče in še vedno čutim vso Ljubezen svoje misijonske izkušnje.

V oktobrskih dneh naša misel in molitev potuje na različne konce sveta. K našim misijonarjem in misijonarkam, ki so darovali svoje življenje, odložili visoke standarde zahodnjaka in zaživeli svojo vero v najgloblji Ljubezni. Vse to najprej za Boga, za Jezusa in potem tudi za vse tiste obraze in roke, ki hrepenijo velikokrat najprej po ljubezni, potem pa po hrani, izobrazbi, priložnosti.

Moja pot je vodila do življenja na prašnih ulicah vzhodnoazijske Kambodže. S sestrami HMP in slovensko sestro Ljudmilo sem v tej oddaljeni državici spoznavala vasi in oči, ki NIMAJO in kljub temu ZAUPAJO, DAJEJO in VERUJEJO. Misijonskemu duhu Don Boska in njegovi ljubezni do mladih v tistem daljnem svetu zaupaš še bolj. In vera in ljubezen sta v misijonih še močnejši: bolj pristni in bliže. Skozi igro, pogovore, jutranje pozdrave in asistenco na vsakem koraku, počasi in gotovo stopaš na proti z njegovo Ljubeznijo. Brez nje misijoni ne bi preživeli, brez nje je delo človeških rok zgolj delo.

In ta svet, oddaljen, prašen, reven in vseprevečkrat boleč in krivičen, potrebuje našo vero. Potrebuje Ljubezen našega Boga in potrebuje ljubezen rok, ki darujejo svoje življenje. Vsak od nas lahko s točke kot je, oplemeniti in se poveže v to družino širjenja božje ljubezni. Z molitvijo, in v mesecu oktobru še posebej z molitivijo rožnega venca.

prostovoljka v misijonih
Tadeja Mesojedec