Search

V Stari zavezi je molitev postavljena med človekov padec in ponovni dvig, med boleči klic Boga svojim prvotnim otrokom: »Kje si? … Zakaj si to storila?« (1Mz 3,9.13) in odgovor edinega Sina, ki prihaja na svet.

Molitev se v Stari zavezi razodeva predvsem z očetom Abrahamom. Katekizem katoliške cerkve (2570) pravi: »Abraham takoj, ko ga Bog pokliče, odpotuje, »kakor mu je Gospod ukazal« (1Mz 12,4): njegovo srce je docela »poslušno besedi«, Abraham je pokoren. Bistveno za molitev je prisluškovanje srca, ki se odloča v skladju z Bogom, besede so v odnosu do tega.

Abraham je zgled molitve zato, ker hodi v božji navzočnosti, posluša Boga in ga uboga. Njegova molitev je boj vere, ker tudi v trenutkih preizkušnje ohranja svojo vero v božjo zvestobo. Še več, potem ko je Abraham sprejel Gospoda v svojem šotoru in mu je ta zaupal svoj sklep, si upa prositi za grešnike z drznim zaupanjem.

Naslednji veliki mož molitve je Mojzes. Mojzesova molitev je zgled kontemplativne (premišljevalne) molitve. Bog, ki pokliče Mojzesa iz gorečega grma, se pogosto in na dolgo pomenkuje z njim “iz obličja v obličje, kakor človek govori s svojim prijateljem” (2 Mz 33,11). Iz te zaupljivosti z Bogom Mojzes črpa moč, da neodjenljivo prosi za ljudstvo. Ta molitev je tako predpodoba priprošnje edinega srednika Jezusa Kristusa.

Pomembna je tudi molitev kraljev in prerokov. Med kralji slovi kralj David. Njegova molitev je zgled za molitev ljudstva, ker je zvesto oklepanje božje obljube in ljubeče zaupanje v tistega, ki je edini Kralj in Gospod. Prav tako pa preroki črpajo iz molitve luč in moč, da pozivajo ljudstvo k veri in spreobrnjenju srca. Živijo v veliki zaupnosti z Bogom in s priprošnjo posredujejo za brate, katerim oznanjajo, kar so pri Gospodu videli in slišali. Elija je oče prerokov, se pravi tistih, ki iščejo božje obličje. Na gori Karmel doseže vrnitev ljudstva k veri, ker poseže Bog, katerega je klical z besedami: “Usliši me, Gospod, usliši me!” (1 Kr 18,37).

V Novi zavezi pa se molitev v polnosti razodeva v Besedi, ki se je učlovečila in prebivala med nami. Evangeliji kažejo Jezusa, ki je pogosto v molitvi. Vidimo ga, kako se umakne v samoto, tudi ponoči. Moli pred odločilnimi dejanji svojega poslanstva in poslanstva apostolov. Vse njegovo življenje je molitev, ker je v stalnem občestvu ljubezni z Očetom. »Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« (Lk 11,1)

V času prve Cerkve, po Binkoštih, so bili verniki »stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvi« (Apd 2,42)