Ona, ki ni nikoli potrebovala spreobrnjenja, je z nami in nas spremlja na tej vedno znova začeti in nikoli dokončani poti. Ona je bila vedno popolnoma usmerjena samo v Boga. Njeno brezmadežno srce ni nikoli okusilo poželenja po slavi ali bogastvu ali užitku. Gojilo je le čisto, prosojno, sveto žejo in hrepenenje po Bogu in Njegovi Ljubezni. Čeprav se Marija ni dotaknila greha in se je greh ni mogel dotakniti, je vendar spoznala vso grenkobo in bolečino njegovih posledic. Po milosti je bila obvarovana in izbrana, po lastnem stalnem ljubečem prizadevanju je dar ohranila in okrepila. V moči ljubezni do Sina, ki je nase vzel vse naše grehe, pa je bila deležna bridke izkušnje, kaj greh naredi iz človeka in s človekom.

Pred našimi očmi se vedno znova zalesketa greh, hinavsko zavit v blišč in privlačnost. Vse prepogosto zaslepljeni in prevarani sežemo po njem in ostanemo z okusom pepela v ustih in v duši. Njenega prosojnega pogleda pa ne more preslepiti. Kdo bolj od nje pozna lepoto kreposti in grdobijo greha? Kdo bolj od nje nas lahko vodi blago in ljubeče, tako nežno in neopazno, da se še naša trmoglavost ukloni?

V tem milostnem postnem času odprimo srce in prisluhnimo njenemu blagemu poučevanju. Pogumno stopimo v vlogo poslušnega otroka, da bomo po Marijinem posredovanju prenovljeni mogli tudi sami voditi druge.

s. Jožica