Na drugo postno nedeljo pa nam odlomek o spremenjenju na gori, omogoča, da pogledamo v Božje kraljestvo, in vidimo kakšno je, kaj se tam dogaja. V njem vidimo v polnosti razodeto Jezusovo identiteto poveličanega Božjega Služabnika in Kralja. V odlomku je Jezus označen kot Kristus, Učitelj, Sin človekov, Služabnik, Sodnik, Sin.

Ta evangeljski odlomek se začne z besedami »čez šest dni«. To povabilo nas spodbuja k dvojnemu razmišljanju, ki pa je v globini eno samo:

1. Prvo je to, da se spremenitev zgodi šest dni po vabilu, naj nosimo svoj križ (prim. Mr 8,34), ker je to edina pot do vstajenja. Zato Jezus tudi prepove trem apostolom, da bi o tem, kar so videli,  pripovedovali takoj po vrnitvi v dolino. Naroči jim, naj spregovorijo o tem šele, ko bo On sam šel skozi trpljenje, smrt in bo vstal. Takrat tudi oblaka, ki bi zasenčil ne bo več (prim. Mr 9,7). Ta izkušnja bo apostolom pomagala, da bodo pripravljeni vztrajati v Jezusovem in v svojem trpljenju, ker bodo vedeli, da temu sledi poveličanje. In to velja tudi zame in zate. Potrebna je le vera.

2. Drugo razmišljanje pa je, da te besede nakazujejo konec stvarjenja, torej se spremenjenje na gori zgodi sedmi dan, na Gospodov dan, nedeljo. To pa nakazuje novo življenje. Velikonočno življenje, kjer vsak križ, vsak napor v vsakdanjem življenju, vsako trpljenje, najde smisel in je vsak greh uničen. Velikonočno bivanje namreč pomeni prehod iz egoizma v ljubezen, iz žalosti v veselje, iz nemira v mir, iz nepotrpežljivosti v potrpežljivost, iz zlohotnosti v dobrohotnost, iz hudobije v dobroto, iz nezvestobe v zvestobo, iz trdote v krotkost,  iz prepuščenosti strastem v samoobvladanje (prim. Gal 5,22).

To drugo razmišljanje nam prikliče v spomin velik pomen nedelje in obhajanja svete maše. Je kot bi šli na goro Tabor in tam kot apostoli doživeli Jezusovo spremenjenje. Jezus se je na tej visoki gori spremenil. Grška beseda za spremenitev je »metamsrfhosis«, ki pomeni »sprememba lika, oblike«, »iti nad vidne oblike«, »sprememba luči«, pri tem pa ostati isti. Gre torej za človeka, ki se prikaže v podobi Boga. Za to je potrebna vera. Vera je potrebna, da vidimo v belem kruhu Jezusa Kristusa, da gremo nad in v, ter v vinu vidimo Jezusa Kristusa. Prepoznam v beli hostiji spremenjenega Jezusa? S to izkušnjo dobi vsak naš dan nov smisel. Katekizem katoliške Cerkve (KKC), v točki 2171 pravi: »Sobota je za Gospoda, sveto prihranjena za hvaljenje Boga, njegovega stvariteljskega dela in njegovih odrešenjskih del v prid Izraela.« Z Jezusovim vstajenjem je za kristjane postala nedelja središče življenja. V KKC, točka 2190 pravi: »Sobota, ki je predstavljala dovršitev prvega stvarjenja, je bila nadomeščena z nedeljo, ki nam kliče v spomin novo stvarjenje, ki se je pričelo s Kristusovim vstajenjem.« V točki 2176 pa pravi, da »nedeljsko bogoslužje spopolnjuje nravno zapoved stare zaveze, katere ritem in duha prevzema, ko vsako nedeljo slavi Stvarnika in Odrešenika svojega ljudstva.«

Lahko se ob tem vprašam: Kako preživljam nedelje? Si vzamem čas za počitek, tišino, premišljevanje Božje besede, molitev, dobra dela?

Jezus je slišal povabilo Očeta naj pride k Njemu na goro. S seboj na visoko goro pa je vzel tri učence. Gora je v Svetem pismu vedno kraj srečanja z Bogom. S tem se srečamo že v prvih poglavjih Svetega pisma, zlasti ob sklenitvi zaveze na gori Sinaj v 2 Mz 19-24, kjer proti koncu beremo: »Gospod je rekel Mojzesu: »Pridi k meni na goro in ostani tukaj! Dal ti bom kamniti plošči, postavo in zapovedi, ki sem jih zapisal ljudstvu v poduk.« Mojzes se je vzdignil in z njim njegov pomočnik Józue in Mojzes je šel na Božjo goro. Starešinam pa je rekel: »Čakajte tukaj na naju, dokler se ne vrneva k vam! Glejte, pri vas sta Aron in Hur; če ima kdo pravdo, naj se obrne nanju.« Ko je Mojzes odšel na goro, jo je pokril oblak. Gospodovo veličastvo se je spustilo na Sinajsko goro in oblak jo je pokrival šest dni. Poklical je Mojzesa sedmi dan iz srede oblaka. Prikazen Gopodovega veličastva je bila na vrhu gore pred očmi Izraelovih sinov kakor požirajoč ogenj. Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal na gori.« (2Mz 24,12-18)

Na goro se je povzpel tudi Abraham, kot beremo v današnjem prvem berilu. »Tiste dni je Bog preskušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1Mz 22,1-2) Sam zase je Abraham peljal na goro Izaka, v evangeliju pa beremo, da je Jezus sam zase peljal na goro Petra, Jakoba in Janeza. Vsak je poklican v to samoto z Jezusom. »Ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti.« (Ps 51,8) Dar modrosti pomeni videti stvari v globini. To, kar je človeškim očem nevidno, kar je v ali nad zunanjostjo. Samo tu lahko doživimo spremenjenje našega življenja, na »visoki gori«. Nebesa so najvišji cilj našega življenja. Za nebesa smo ustvarjeni. Samo vprašanje je, če imamo kondicijo, da bomo prišli do vrha. Za to pa je potreben nenehen trening v vsakdanjem življenju. Trening ljubezni, dobrote, miru, veselja, krotkosti, povezanosti z Bogom … Si želim postati svetnik?

Kot pravi evangelij, bo ob koncu časov otemnelo sonce (prim. Iz 13,10; Am 8,9; Mt 24,29), ker se bo v vsej svoji polnosti razodel Kristus, resnično sonce. In ta odlomek nam govori prav o tem, pokaže na prihodnost, večnost, nebesa. In kaj se dogaja v nebesih?

+ Kralj, ki je Jezus Kristus je oblečen v bela, bleščeča oblačila, ki so znamenje čistosti. Kristus s svojim darovanjem na križu, trpljenjem in vstajenjem pere v svoji Predragoceni krvi tudi nas. »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« Rekel sem mu: »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.« (Raz 7,13-14) Samo en Očetov pogoj moramo izpolniti »njega poslušajte!« (Mr 9,7). Poslušam Jezusa? To je bilo drugič, da se je zaslišal Očetov glas. Prvič se je zaslišal pri krstu v Jordanu, pred začetkom njegovega javnega delovanja, ko je dejal: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,11), zdaj pa tik preden bo šel v trpljenje in smrt. Če imamo prvič krst z vodo in Svetim Duhom, imamo drugič krst krvi.

+ Vse obdaja močna svetloba; Jezusov obraz je spremenjen. Ne spremenjen na tak način, da ga ne bi več prepoznali. Tako kot Mojzes ni mogel zreti Bogu v obraz, tako so si tudi apostoli zaprli oči… In ko je svetloba ponehala, so se hitro ozrli naokrog in videli samo Jezusa. On ki je zase dejal: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8,12) V Božjih očeh je vsaka oseba zelo, zelo dragocena. Nas pa velikokrat zaslepi blišč tega sveta, materialnega sveta, svet trenutnih užitkov … In to meče senco na Jezusa, da ga ne moremo videti. Potrebna je vera. Potrebno je, da gledamo na svet z očmi in lučjo vere. To je začetek gledanja nebes.

+ Jezus se pogovarja z Mojzesom in Elijem, to je postavo in preroki. Apostoli so to jasno videli. Tudi nam so zapovedi jasne, tudi prihod Odrešenika, pa smo še vedno prestrašeni in ne vemo, kaj bi rekli. A Bog je tu, znova nam ponavlja: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9,7) Šotor in oblak sta znamenji Božje navzočnosti. Mi pa imamo danes cerkev, kapelo, tabernakelj, kjer je navzoč živi Bog. In koliko se pogovarjamo z njim? O čem se pogovarjamo z njim? Ga poslušamo in hodimo za njim???? Poslušamo Jezusa med Mojzesom in Elijem? Začetek naše spremenitve je poslušanje Jezusa. Ni drugega razodetja, ki bi ga morali iskati. On je vso razodetje.