Po blagoslovu je s. Alojzija stopila na stol in jim spregovorila nekaj besed. Zaželela jim je lep teden ter jim dala spodbudo, duhovno misel, ki naj bi jo dekleta izvrševala do druge nedelje. Mlajša dekleta so odšla, starejša pa so se zabavala do osmih zvečer. V mrzli, nezakurjeni sobi. S. Frančiška je bila lačna in premražena do kosti, pa vendar se ji ni nikamor mudilo. Uresničile so se besede ene od sester: »Boš videla: sončni nasmeh in srčna dobrota sestre Alojzije bosta dobro nadomestila luč in toploto, ki manjkata v našem novem domu.«

Iz življenjepisa s. Alojzije Domajnko, Pripravljena na pot, avtorice Karmen Jenič (Bled 2015).