Benedikt XVI.

Homilija pri krizmeni maši na veliki četrtek, 9. april 2009

Dragi bratje in sestre,

Gospod je zvečer pred svojim trpljenjem v dvorani zadnje večerje molil za svoje učence, zbrane okoli sebe. Hkrati se je oziral naprej na občestvo učencev vseh stoletij, na vse, »ki bodo po njihovi besedi verovali vame« (Jn 17,20). V molitvi za učence vseh časov je videl tudi nas in molil za nas. Prisluhnimo, za kaj prosi Očeta za dvanajstere, za nas tukaj: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. In jaz se posvečujem zanje, da bodo posvečeni v resnici« (Jn 17,17sl.). Gospod moli za nas – za posvečenje, za posvečenje v resnici. Pošilja nas, da bi nadaljevali njegovo poslanstvo. A v tej molitvi je beseda, ki zbudi pozornost in se nam zdi nerazumljiva. Jezus pravi: »Jaz se posvečujem zanje.« Kaj to pomeni? Ali Jezus ni »Sveti od Boga«, kakor ga je Peter izpovedal v kritični uri v Kafarnaumu (Jn 6,69)? Kako se more sam posvečevati?

Da bi to razumeli, moramo zlasti pojasniti, kaj pomenita besedi »svet« in »posvetiti« v Svetem pismu. Z besedo »svet« je najprej opisana narava Boga samega, njegov značilni, božji način bivanja, ki je lasten samo njemu. Samo On je resnično in prvotno Sveti. Vsaka druga svetost izvira od njega, je deležnost pri njegovem načinu bivanja. On je čista luč, resnica in dobrota brez madeža. Nekaj ali nekoga posvetiti zato pomeni, da stvar ali osebo izročimo Bogu, jo izvzamemo iz našega okolja in prenesemo v njegovo območje, tako da ne pripada več svetu in nam, ampak popolnoma Bogu. Posvečenje je torej izvzem iz sveta in predaja živemu Bogu. Stvar ali oseba ne pripada več nam, tudi ne sama sebi, ampak je potopljena v Boga. Oddajo osebe Bogu pa imenujemo tudi daritev: ta naj ne pripada več meni, ampak njemu. Oddaja osebe Bogu, posvečenje osebe je v stari zavezi istovetno z duhovniškim posvečenjem. Tako je hkrati opredeljeno, v čem obstaja duhovništvo: je izvzem iz sveta in podaritev Bogu. S tem se pokažeta dve smeri, ki spadata k dogajanju posvečenja. Je izstop iz okvirov svetnega življenja – odbranost za Boga. A prav zato ni osamitev. Izročitev Bogu namreč pomeni namestništvo za druge. Duhovnik je iz svetnih povezav oddan Bogu in prav zato mora bivati za druge, za vse pred Bogom. Ko Jezus reče: »Jaz se posvečujem,« se napravi za duhovnika in daritev. Bultmann ima torej prav, ko izraz »Posvečujem se« prevaja z »Darujem se«. Ali zdaj razumemo, kaj se zgodi, ko Jezus reče: »Jaz se posvečujem zanje«? To je duhovniško dejanje, v katerem se Jezus – z Božjim Sinom zedinjeni človek Jezus – za nas izroča Očetu. To izraža, da je Jezus duhovnik in daritev hkrati. Posvečujem se – darujem se. To brezdanjo besedo, ki nam dovoljuje pogledati najgloblje v srce Jezusa Kristusa, naj bi vedno znova premišljevali. V njej je vsa skrivnost našega odrešenja. V njej je izvir duhovništva Cerkve – našega duhovništva.

Šele zdaj moremo povsem razumeti prošnjo, ki jo je Gospod predložil Očetu za učence – za nas. »Posveti jih v resnici«: to je postavitev apostolov v duhovništvo Jezusa Kristusa, postavitev njegovega novega duhovništva za občestvo verujočih vseh časov. »Posveti jih v resnici«: to je dejanska posvetilna molitev za apostole. Gospod prosi, naj jih Bog sam pritegne k sebi, v svojo svetost. Prosi, naj jih odtrga iz njihovega in pridruži sebi, da bodo mogli z Bogom opravljati duhovniško službo za svet. Ta Jezusova prošnja se pojavi dvakrat v rahlo spremenjeni obliki. Obakrat moramo natančno prisluhniti, da bi vsaj sluteče začeli razumevati, kaj se tu dogaja. »Posveti jih v resnici.« Jezus dodaja: »Tvoja beseda je resnica.« Učenci so torej privzeti v Boga, ko so potopljeni v Božjo besedo. Božja beseda je kakor kopel, ki očiščuje, je stvariteljska moč, ki jih preoblikuje v Božjo bit. Kako pa je z nami? Ali smo resnično prepojeni z Božjo besedo? Ali je res naša hrana, od katere živimo, še bolj kakor od kruha in od stvari tega sveta? Ali jo zares poznamo? Jo ljubimo? Se notranje ukvarjamo z njo, tako da res zaznamuje naše življenje, oblikuje naše mišljenje? Ali pa se naše mišljenje vedno znova oblikuje iz vsega tistega, kar ljudje govorijo in delajo? Ali ni pogosto prevladujoče mnenje merilo, po katerem se ravnamo? Ali res pustimo Božji besedi, da nas notranje očiščuje? Nietzsche je zasmehoval ponižnost in pokorščino kot hlapčevski kreposti, s katerima so ljudi tiščali ob tla. Na njuno mesto je postavil ponos in popolno človekovo svobodo. No, seveda so popačene podobe ponižnosti in klečeplaznosti, ki ju nočemo posnemati. A obstajata tudi uničevalna oholost in samopašnost, ki rušita vsako skupnost in  končata v nasilju. Ali se od Kristusa učimo prave ponižnosti, ki ustreza resnici našega bitja, in tiste pokorščine, ki se ukloni resnici in Božji volji? »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica«: ta beseda postavitve v duhovništvo sije v naše življenje in nas kliče, da vedno bolj postajamo učenci resnice, ki se odpira Božji besedi.

V razlagi te povedi smemo iti še korak naprej. Ali ni Kristus rekel sam o sebi: »Jaz sem resnica« (prim. Jn 14,6)? In ali ni on sam živa Beseda Boga, na katero kažejo vse posamezne besede? Posveti jih v resnici – to v globini pomeni: zedini jih z menoj – Kristusom. Priveži jih name. Potegni jih vame. Prav zares: navsezadnje je samo en Duhovnik nove zaveze, Jezus Kristus! Duhovništvo učencev more biti zato samo deležnost pri Jezusovem duhovništvu. Naše duhovništvo zato ni nič drugega kakor nova, korenita oblika zedinjenja s Kristusom. Bitnostno nam je za vselej podarjeno v zakramentu. Toda ta novi pečat bivanja nam je lahko v sodbo, če naše življenje ne raste v resnico zakramenta. Obljuba ob posvečenju, ki jo danes obnavljamo, pojasnjuje, da mora biti naša volja naravnana na to, da »bi se močneje povezali in upodobili po Gospodu Jezusu ter se odrekali sami sebi: Domino Iesu arctius coniungi et conformari, vobismetipsis abrenuntiantes.« Zedinjenje s Kristusom predpostavlja odpoved. Vključuje, da nočemo uveljavljati svoje poti in svoje volje. Ne da bi želeli postati to ali ono, ampak da se prepustimo njemu, kjer in kakor nas on hoče uporabiti. »Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). V obljubi duhovniškega posvečenja smo se temeljito odpovedali temu, da bi hoteli biti mi sami in uresničevali sami sebe. A ta velika privolitev se mora uresničevati v veliko majhnih privolitvah in v majhnih odpovedih dan za dnem. Brez zagrenjenosti in brez pomilovanja sebe se more ta privolitev majhnih korakov, ki skupaj sestavljajo veliko privolitev, uresničevati le, če je Jezus Kristus zares središče našega življenja. Če smo z njim zares prijateljski. Kajti potem doživljamo sredi odpovedi, ki sprva zabolijo, vedno večje veselje prijateljstva z njim, doživljamo vsa majhna in včasih tudi velika znamenja njegove ljubezni, ki nam jo kar naprej podarja. »Kdor se izgubi, se najde.« Če tvegamo to, da se izgubimo za Gospoda, izkušamo, kako resnična je njegova beseda.

K potopljenosti v resnico, v Kristusa, spada molitev. V njej se učimo prijateljstva z njim. V molitvi spoznavamo Kristusa in njegov način bivanja, mišljenja, delovanja. Molitev je osebno sopotništvo s Kristusom, v njej razgrinjamo pred Gospoda svoj vsakdanjik, svoje uspehe in neuspehe, svoje napore in radosti – čisto preprosto sebe postavljamo predenj. Da iz tega ne bi nastalo zrcaljenje nas samih, pa je pomembno, da se vedno znova učimo moliti skupaj s Cerkvijo. Obhajanje evharistije je molitev. Evharistijo obhajamo pravilno, če s svojim mišljenjem in bitjem vstopamo v besede, ki nam jih določa Cerkev. V njih je navzoča molitev vseh rodov. Vsi ti nas jemljejo na skupno pot h Gospodu. Kot duhovniki pa smo v evharistiji prvi molivci današnjih vernikov. Če smo s temi molitvenimi besedami globoko zedinjeni, če pustimo, da nas vodijo in oblikujejo, potem tudi verniki najdejo pot v te besede. Potem vsi zares postanemo »eno telo in en duh« s Kristusom.

Potopljenost v resnico in v svetost Boga pomeni tudi, da sprejemamo resnobo resnice. Da se v velikem in malem upiramo laži, ki je v svetu navzoča na tako mnogotere načine. Da sprejmemo napor resnice, zato da je v nas navzoče njeno globlje veselje. Ko govorimo o posvečenosti v resnici, tedaj ne pozabimo, da sta v Jezusu Kristusu resnica in ljubezen eno. Potopljenost vanj je potopljenost v njegovo dobroto, v pravo ljubezen. Prava ljubezen ni poceni, zna biti tudi stroga. Upira se zlu, da bi človeku prinašala pravo dobroto. Če s Kristusom postanemo eno, tedaj se ga naučimo spoznavati ravno v trpečih, v ubogih, v malih tega sveta. Tedaj postanemo služabniki, ki spoznajo svoje brate in sestre ter v njih srečujemo Kristusa samega. 

»Posveti jih v resnici« je ena Jezusova poved. A nato pravi: »Jaz se posvečujem, da bodo – zares – posvečeni v resnici.« Mislim, da imajo te besede svoj lastni pomen. V svetovnih verstvih so mnogovrstni obredni načini posvečenja, posvetitve človeka. A vsi ti obredi lahko ostanejo gola oblika. Kristus pa izprosi učencem pravo posvečenje, ki preobrazi njihovo bitje, njih same. To posvečenje ne ostane obredna oblika, ampak postane resnična izročitev Bogu samemu. Mogli bi tudi reči: Kristus nam je izmolil zakrament, ki nas zadene v globini našega bitja. A molil je tudi za to, da ta preobrazba v nas vsak dan postane življenje; da bi nas v našem vsakdanjiku, v naših dnevnih opravilih presevala luč Boga.

Zvečer pred svojim duhovniškim posvečenjem pred 58 leti sem odprl Sveto pismo, ker sem hotel prejeti še eno Gospodovo besedo za tisti dan in za svojo prihodnjo duhovniško pot. Moj pogled se je ustavil na vrstici: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.« Tedaj sem vedel: Gospod govori o meni, govori meni. Prav to se bo jutri zgodilo na meni. Navsezadnje nismo posvečeni z obredi, tudi če je obred potreben. Kopel, v katero nas Gospod potopi, je on sam – Resnica v osebi. Duhovniško posvečenje pomeni: potopljenost vanj, v resnico. Na novi način pripadam njemu in tudi drugim, da »pride tvoje kraljestvo«. Dragi prijatelji, v tej uri obnovitve posvečenja prosimo Gospoda, da nas naredi za ljudi resnice, za ljudi ljubezni, za Božje ljudi. Prosimo ga, da nas vedno bolj privzame vase, da zares postanemo duhovniki nove zaveze. Amen.