Na tretjo postno nedeljo smo videli, kako Jezus Kristus očiščuje kraj Božje navzočnosti vsakega greha in vsakega zla …  Kjer je Bog ni prostora niti za pikico greha!

V prvem berilu današnje četrte postne nedelje pa beremo, da Bog zaradi naše nezvestobe in malikovanja dopušča še en najhujši bič, ki nas lahko zadane, to je izgnanstvo. »Kar jih je preostalo meču, je kralj Kaldejcev odpeljal v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji njemu in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva …« (2Krn 36,20) A zgodovina izraelskega ljudstva se ne konča tu! Zakaj? Samo en razlog je za to, in to je Božja ljubezen in usmiljenje do ljudstva, zato ga je po sedemdesetih letih, rešil.

Čeprav Jezus ve, kaj je v človeku (prim. Jn 2,24-25), nam v današnjem evangeljskem odlomku daje primer človeka in kaj je v njem. Predstavi nam farizeja Nikodema. Nikodem je prišel k Jezusu ponoči. On je zagotovo poznal Jezusa, slišal za njegove čudeže, znamenja, morda tudi kje poslušal njegove govore … Vedel je, da vse to ni izmišljeno. Po drugi strani  pa vsega, kar Jezus dela ne razume, kot na primer to, da bo v treh dneh zgradil novi tempelj. Tudi mi se velikokrat znajdemo v isti situaciji, ko sicer verujemo v Jezusa, pa se vseeno hkrati sprašujemo: »Zakaj se nam je moglo to zgoditi? Zakaj je brat umrl? Zakaj ta nesreča?…« Velikokrat ne razumemo Božjih poti. Današnja četrta postna nedelja nas vabi, da bi obnovili našo vero in prodrli še globlje v skrivnost naše vere. »Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.« (Jn 3,18)

Največji greh je ta, da se odvrnemo od Boga. Hudič nas hoče vedno znova prepričati, da je Bog lažnik in ubijalec. Izraelci so na poti iz Egipta godrnjali Mojzesu in Aronu: »Zakaj sta vendar pripeljala Gospodovo občestvo v to puščavo, da tu umremo mi in naša živina?« (4Mz 20,4) To je največja laž, ki se je začela že v Edenskem vrtu. Tudi mi se velikokrat znajdemo v takih situacijah, ko ne razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja. In takrat hitro obsodimo Boga. To pa je največji greh, saj gre za kršitev prve zapovedi »veruj v enega Boga«.

Ko evangelist Janez v 3,14-15 pravi, »kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«, govori o tem, da obstaja rešitev … in ta je samo ena: Jezus Kristus. Potrebno je le dvoje: pogled na Jezusa Križanega in čista vera. Samo takrat bomo prav razumeli, da je pravzaprav naš izhod iz služnosti in vsake situacije, pa naj bo še tako težka, samo ena: BOŽJA LJUBEZEN IN USMILJENJE do vsakega človeka.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,16-17) 

Zato je današnja četrta postna nedelja tudi NEDELJA VESELJA, ker nam vsa govori o veliki Božji ljubezni in usmiljenju do nas. Bog je plačal dolg zame in zate. In ob tem se lahko človek samo zahvaljuje in slavi Boga. Njegov odsev in luča pa postaja, ko tudi sam odpušča in ljubi bližnjega.