Orlovo jajce se je znašlo med kokošjimi. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in odraščal z njimi misleč, da je kura. Brskal je po zemlji kot kura, kokodakal kot kura in frfotal s krili kot kura. Tako se je orel postaral. Nekega dne pa je na nebu zagledal mogočno ptico, ki je razprostirala svoja krila, drseč skozi zračne tokove. Orel je, gledajoč ptico z občudovanjem, vprašal: »Kdo je to?« »To je orel, kralj ptic«, mu je odvrnil sosed, »on pripada nebu, mi pripadamo zemlji – mi smo kokoši«. Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da to je.

Ta zgodba me je »držala gor« tekom napornega izpitnega obdobja. Bog je uporabil precej nazorno metodo, da me je spomnil, da sem njegova stvaritev, polna naslutenih talentov in zmožnosti. Kadarkoli se mi je v tem času pojavila misel: »ne zmorem«, sem imela v mislih orla, ki je umrl misleč, da ni sposoben.

To je zgodba za ŽIVLJENJE. Pride čas, ko je treba pustiti staro za seboj, ko je treba zbrati pogum in moč za nove korake. Bog je ta, ki daje vse in on želi, da poletimo!

Ema Kotar