Search

 

Izvedenci v svetosti bi se strinjali, da je Marija Dominika Mazzarello moderna svetnica. Ob prebiranju njenih spisov in govorov ne srečujemo nenehnega govorjenja o grehu, ki prinaša žalost in kazen. Njena »spokornost« je bila v tem, da je z besedo in dejanji preprečevala greh in iz njega izvirajočo žalost. Njen recept je bil: izogibati se priložnosti za greh, pomagati si z molitvijo, veseljem in delom. Zato v njenih naukih ne najdemo mračnih svaril pred pogubljenjem. Tehnika zastraševanja jo je motila že v otroških letih. V njeni govorici prevladujejo besede o veselju, delu, spoprijemanju s svetom, kakršnim je, brez strahu, brez bega; svet je treba podpirati in bogatiti.

To so bile misli, ki jih je sestra Marija Dominika posredovala dekletom, sestram, staršem, salezijancem … Preprosta, ponižna, a rojena voditeljica in animatorka v župniji, med sovrstnicami, kot predstojnica skupnosti. Brez akademskih naslovov, obvladala pa je znanost pogovora duše z Bogom in navezovanja stika s človekom.

Vsem, ki bi jo radi pobliže spoznali, so namenjene naslednje vrstice.

 

V MORNESEJU IN NA VALPONASCI

Pridiga je dolga in deklica jo posluša le z največjo težavo. Pri veroučni uri pa je drugače. Vprašanja, odgovori, razlage, to je njen kruh. V veroučnih tekmovanjih mora zmagati, premagati vse! Še več: tudi sama se loti snovi, jo razlaga sovrstnikom in odgovarja na njihova vprašanja.

Deklici je ime Marija Dominika Mazzarello. Rodila se je 9. maja 1837 v enem izmed zaselkov občine Mornese, imenovanem Mazzarelli. Mornese se nahaja v severni Italiji med provincama Piemont in Ligurija. V tistem času je štel okrog 1200 prebivalcev. Prvorojenko izmed trinajstih otrok je župnik Lorenzo Ghio krstil na dan njenega rojstva.

Mazzarellovi so bili kmetje z nekaj lastne zemlje, drugo pa so imeli v najemu. Leta 1848 se je družina preselila na pristavo Valponasca, kjer je oče že nekaj časa obdeloval posestvo kot najemnik. Valponasca je bila od Morneseja oddaljena tri četrt ure peš hoje. Pristava, kamor so se naselili Mazzarellovi, kraljuje na vrhu z vinogradi obdanega griča.

Domači kraj in njegovi ljudje so vtisnili močan pečat v življenje Marije Dominike. Mornese ni le njen rojstni kraj, je tudi prizorišče njene duhovne rasti. Tu se je oblikovala v učiteljico, soustanoviteljico redovne družbe … v svetnico. Njeno življenje se je oblikovalo med temi vinogradi, gozdovi, hišami, v župnijski cerkvi. Tu je Marija Dominika preživela večino svojega življenja. Tu je našla svojega prvega duhovnega voditelja v kaplanu Domenicu Pestarinu. Tu je oblikovala prvo jedro sodelavk. To so bila dekleta, ki jim je bilo usojeno, da bi svoja leta preživela kot neuke žene, a jim je ona pomagala, da so postale sposobne voditeljice in vzgojiteljice. V povezanosti z don Boskom je spreminjala njihovo življenje in njihova obzorja, ne da bi pretrgala njihovo povezavo z domačim okoljem. To je tudi ena najbolj izvirnih značilnosti njenega dela: poklic in veselje za služenje je v dekletih raslo prav ob tem, ko jim je s preprostimi, tihimi in vsakdanjimi besedami v narečju domačih gričev in vinogradov opisovala, kakšno bo njihovo poslanstvo ne le v Piemontu ali v Italiji, temveč na vseh celinah in v neštetih deželah sveta.

Ko je bila stara okoli osem let, je Marija Dominika ali Maín, kakor so jo imenovali, nekaj časa preživela pri sorodnikih – zakoncih Bodrato. Nista imela otrok in sta prosila starše Marije Dominike, da bi jima njihova prvorojenka prišla delat družbo. Včasih je takšno življenje pri sorodnikih preraslo v posvojitev. Za Marijo Dominiko to ni bilo najlepše obdobje življenja. Dolgotrajne molitve in pobožnosti, ki se jih je morala udeleževati skupaj s Caterino Bodrato, ji niso bile všeč. Kasneje je priznala:  »Biti dobra mi je bilo všeč, vendar brez vseh tistih ur v cerkvi in brez pretiranega razkazovanja drugim.« Bila je vesela, ko jo je oče ob rojstvu bratca poklical domov.

Valponasca je kot osamljena trdnjava kraljevala nad nizkimi griči. V njej je gospodoval materin glas. Maria Maddalena Calcagno je bila zgovorna in vesela (kar je Marija Dominika po njej podedovala), rada se je šalila, včasih pa je bila le preveč radodarna z nasveti; dolgi pogovori so ji vsekakor bili pri srcu. Oče Jožef je bil bolj jedrnat, ubogali so ga na prvo besedo. Od obeh je tako Marija Dominika kot tudi drugi otroci prejela prvo versko vzgojo. Zlasti oče ji je razlagal resnice krščanske vere.

V postnem času je mati redno spremljala Maín k verouku. Župniku Lorenzu je prišel na pomoč kaplan Domenico Pestarino, ki je v župnijo prinesel versko svežino. Mlade in starejše je navajal, da so iskali globlje razloge za svoja tradicionalna verska dejanja. Tako je čez nekaj mesecev v cerkvi začelo prihajati do presenečenj. V času, ko so ljudje hodili k obhajilu le za veliko noč, si je nekdo v nabito polni župnijski cerkvi drznil pristopiti k obhajilu tudi na navadno nedeljo. Versko življenje v župniji se je začelo počasi, a globoko spreminjati.

 

POMOČ DOMA IN V VINOGRADU

Maín je s svojimi desetimi leti že nekoliko poznala življenje odraslih, pa tudi vrstnikov. Na šolo ni bilo upanja, namesto šole jo je čakalo delo, predvsem skrb za mlajše bratce in sestrice ter pomoč materi pri gospodinjskih opravilih. Skupaj z očetom in dninarji je začela kmalu delati tudi v vinogradu. Močna, kot je bila, je z leti lahko tekmovala z moškimi in nekateri so jo stežka dohajali. A niso bili vsi dnevi enaki. Tudi zanjo so nastopili trenutki utrujenosti, polaščala se je je nestrpnost zaradi nekaterih zamudnih opravil, ki jih včasih ni hotelo biti konec. Eno teh del je bilo privezovanje mladik. »Tistega dne trt ni hotelo zmanjkati,« je kasneje sama odkritosrčno pripovedovala. »Da bi delo prej končala, sem mladike kar porezala. Vendar skrivnosti nisem mogla obdržati zase. Zaupala sem jo g. Pestarinu, ki me je strogo prijel. Ko bi ga slišali! Kako me je oštel! Jaz bi rekla, da stvar ni bila tako huda, ker smo imeli trt brez števila. Vendar … kot da so ne vem koliko vredne in bi iz njih bilo bogvekaj …«

Kaplan jo je nepopustljivo vzgajal v poštenju.

 

»TI ZMOREŠ VEČ«

V resnici g. Pestarino Mariji Dominiki ni v ničemer popuščal, čeprav je videl, da vztrajno napreduje. Tako je bilo s spovedjo in s težkimi pridigami. Oboje ji ni ugajalo. Vendar bi lahko posnemala zgled svoje matere, ki se je pogosto spovedovala. Tudi njene vrstnice so pogosto hodile k spovedi. Mariji pa ni šlo tako zlahka. Šele ko je razumela, kako pomembna je spoved, se je zanjo trdno odločila, a tudi takrat brez posebnega navdušenja. Spoved ji je bila težka dolžnost, ki si jo je sama naložila. To je pomenilo dejanje odrasle volje: »Ni mi všeč, vendar je prav, da jo opravim.«

Nekega dne so se v družini pogovarjali o tem, kaj je življenjska spoved. Oče je dejal: »Življenjska spoved je za nekatere nujna, za druge nepotrebna, za tretje celo škodljiva.«

»No,« je pomislila Marija, »zame je prav gotovo škodljiva.«

Kljub temu je za nasvet vprašala g. Pestarina. Ta je za trenutek pomolčal, nato pa odgovoril:

»Res je, za nekatere je škodljiva, zate pa je nujna, zato jo boš opravila.«

»Kdaj?«

»Kar takoj.«

»Saj nisem pripravljena!«

»Te bom jaz pripravil.«

»Zastavil mi je nekaj vprašanj in kar hitro sem opravila to življenjsko spoved, pred katero sem prej tako trepetala,« je Marija zaupala prijateljici Petronilli. Kasneje je vedno bolj spoznavala, kaj ji prinaša spoved. Postala ji je vedra potreba, včasih pa kar dramatična nujnost, tako da je hitela čez hribe iskat spovednika.

G. Pestarino je od nje zahteval vedno več. Predstavljal ji je visoke cilje in ji pomagal preko preizkušenj, da bi mogla razvijati darove, ki jih je Bog položil vanjo. Zaupen in zahteven, kot je bil, jo je postavljal pred nenehne izzive tudi v majhnih stvareh ter ji dajal razumeti, da določenih uspehov v duhovnem življenju ne morejo doseči vsi, ona pa jih lahko: »Ti zmoreš narediti več, zato si to dolžna storiti.«

Maín je bilo dekle kot druge, a vendar nekaj posebnega. Bila je rojena voditeljica. Znala je ljudi pritegniti k sebi in jih voditi k dobremu. Duhovnik Pestarino je imel nalogo, da je pozorno bdel nad to rastjo, usmerjal njene korake, oblikoval to ‘glino’, … kar ni bilo vedno lahko.

Oblikovanje se je začelo pri odnosu do bližnjih – domačih, prijateljic in vrstnic iz kraja. G. Pestarino je hotel, da bi vse njihove napake prenašala brez pritoževanja, da ne bi nikogar odklonila zaradi antipatije in nikoli zapostavljala nobene sovrstnice zaradi drugačnega značaja ali naravnega odpora. Želel je, da bi krotila svoj preveč živahen in avtoritaren značaj, pazila na besede in nepotrpežljiva dejanja, tudi kadar je bila sama; da bi bila mirna in bi z vsemi ravnala krotko in ljubeznivo.

Teh napotkov se ne daje tistim, ki so že po naravi ubogljivi in krotki. Za Marijo Dominiko pa je bilo nemogoče, da bi v razpravi ostala nevtralna. Hitro je povedala svoje mnenje, bila je vesela, če so ji pritrdili, ob nasprotovanju pa se je tudi takoj razvnela in postala rdeča kot rak, ustnice pa so se ji vidno tresle.

 

HČERE BREZMADEŽNE

Česar ji ni bilo treba posebej priporočati, je bilo sodelovanje pri sveti maši. K maši je prihajala vsako jutro. Pot z Valponasce v župnijsko cerkev je ob lepem vremenu pomenila čudovit sprehod po pobočjih, čez travnike in gozdove ob jutranji zarji. Pozimi pa je bilo težje: bližnjice so bile neprehodne in zato je bila pot daljša, pa še dež, sneg, blato … Cerkev je bila ledeno mrzla in dogajalo se je, da so se cokle primrznile na mokra tla. To pa ni bilo edino presenečenje.

Nekega ranega jutra, ure nista imeli, sta s sestrico hiteli v cerkev. Tedaj opazita, da jima naproti prihaja nek moški. Malce sta se prestrašili. Da bi pregnali zadrego, sta ga povprašali, koliko je ura. Moški je začudeno odgovoril: »Dve zjutraj. Kam pa hitita sami ob taki zgodnji uri?«

»K maši.«

»K maši ob dveh zjutraj?«

»Nisva vedeli, da je tako zgodaj. No, bova pa imeli več časa za molitev.«

Odhiteli sta naprej, ne meneč se za možakove začudene poglede.

Tudi ob večerih je kaplan vabil vernike v cerkev k molitvenemu srečanju in blagoslovu z Najsvetejšim, kot je bilo takrat v navadi. Maín ni mogla še enkrat v cerkev. Vseeno pa je našla način, da se je pridružila tem srečanjem. Opazila je namreč, da ima hiša na zahodni strani podstrešno okence, ki gleda proti župnijski cerkvi. Prihajala je k temu okencu. Ko je v daljavi zagledala osvetljena cerkvena okna, se je v mislih združila z ljudstvom in častila Jezusa, se mu zahvaljevala za dober dan ter ga prosila za blagoslov. Čez nekaj časa je mati opazila to njeno navado in odtlej se ji je vsa družina pridružila pri večerni molitvi. Marija Dominika je na ta način postala oporna točka družinske molitve.

Leta 1855 je v Morneseju zaživela še ena novost. Učiteljica Angela Maccagno je prišla na dan z idejo, da bi ustanovila pobožno družbo za dekleta, ki bi bila pripravljena živeti posebno posvetitev, ne da bi postale redovnice. Imenovale bi se hčere Brezmadežne. Kaplan Pestarino je podprl njen predlog in zbral skupinico prvih petih članic. Med njimi je bila tudi Marija Dominika, ki je imela takrat 18 let. Skupinica je v župnijo prinesla veliko spremembo in svežino. Ko so se leta 1858 Mazzarellovi preselili nazaj v Mornese, je bilo Mariji mnogo lažje prisostvovati srečanjem in se posvečati poslanstvu hčera Brezmadežne.

Tedaj se je Marija Dominika že močno razlikovala od bojevite in vzkipljive Maín iz preteklega obdobja. Zelo se je znala imeti na vajetih in na prvi pogled se je zdelo, da je bila naravnost ustvarjena za to, da bi bila hči Brezmadežne. Vendar je njena vedrina izhajala iz vsakodnevne zmage volje, ki je odpirala pot novi, veliki preizkušnji.

 

TIFUS IN NOVA POT

»Marija, tvojo pomoč potrebujem!«

»Želite, g. Pestarino?«

»Poslušaj! V družini tvojega strica so vsi zboleli za tifusom. Potrebujejo nekoga, ki jim bo pomagal. Samo ti lahko prevzameš to nalogo, ker si njihova sorodnica; odrasla si že in znaš skrbeti za bolnike.«

»!???«

»Marija, ali sprejmeš to delo usmiljenja?«

»Bojim se, da bom zbolela …,« za trenutek pomolči, nato pa prikima: »Grem! Naj se zgodi Božja volja!«

Ljubeče in požrtvovalno je skrbela za sorodnike ves čas njihove bolezni. Ko pa so vsi ozdraveli, je bolezen napadla njo. Tifus v najtežji obliki, tako da se je zdelo, da je na robu smrti. Marija se smrti ni bala, nanjo se je pripravljala kot na zelo pomemben dogodek. Božji načrti pa so bili drugačni. Ostala je živa. Vročina je polagoma padla in začelo se je dolgotrajno okrevanje. Vendar se ji telesne moči, kakršne je imela pred boleznijo, niso nikoli več vrnile. Bolezen ji je pustila trajne posledice. A to je ni potrlo; ni ji vzelo poguma in življenjskega poleta. Čutila je, da ji je življenje na novo podarjeno. Ko je po bolezni prvič stopila v cerkev, je z vedrino izrekla: »Gospod, če mi hočeš nakloniti še nekaj let življenja, daj, da jih bom preživela od vseh pozabljena, razen od tebe.«

Pozabljena, a ne odstavljena na stranski tir. Dala v vinogradu in na polju ni več zmogla. Razmišlja in se sprašuje, kakšen načrt ima sedaj Bog zanjo. Porodi se ji ideja: rada bi storila nekaj koristnega za deklice iz vasi: jih naučila kakšnega dela in poskrbela za njihovo versko vzgojo. Svojo misel je zaupala prijateljici Petronilli:

»Petronilla! Poslušaj, imam idejo! Vidim, da ne morem več delati na polju in v vinogradu.«

»Ne bodi no tako črnogleda! Malo potrpi in čez nekaj mesecev boš spet trdnega zdravja.«

»Upala sem, da bo tako, a žal ni. Preveč slabotna sem. Imam pa nek predlog: kaj ko bi se midve naučili šivati? Potem bi odprli majhno šiviljsko delavnico za deklice iz vasi. Učili bi jih šivati in krščansko živeti; učili bi jih tudi moliti in obvarovale bi jih pred slabimi izkušnjami. Kaj praviš na to?«

»Kaj pa najini starši?«

»Zadovoljni bodo, da se lahko sami preživljava. Vprašaj očeta, boš videla, da ti bo dovolil.«

»Morda pa res.«

»Prepričana sem, da ti bo.«

Šli sta h krojaču Valentinu Campiju, da bi se naučili poklica in potem odprli delavnico, ki bi bila hkrati šola. Učenje jima je šlo hitro od rok in naslednje leto sta že lahko odprli lastno delavnico. Prvi uspeh ni bil ravno briljanten, kajti bili sta še neizkušeni. Prav takrat se jima je ponudila nova priložnost: edina šivilja, ki je bila v Morneseju, se je preselila drugam. Tako sta Marija in Petronilla podedovali njene stranke. Matere so jima rade pripeljale svoje hčerke v uk. Male vajenke so plačevale skromen mesečni prispevek v denarju ali pridelkih. Učile so se šivanja in dobivale osnovno versko vzgojo. Marija se je v vzgoji za molitev in vero izogibala težkih pridig in dolgih pobožnosti. Vse je zelo poenostavila: vsako dekle je ob prihodu v delavnico zmolilo kratko molitev pred kipom Brezmadežne. Med delom so dekleta lahko veselo klepetala, včasih pa je pogovor prenehal in takrat je vanj posegla Marija s spodbudno mislijo ali versko pesmijo.

Toda novosti še ni bilo konec. Krošnjarju je umrla žena. Ostal je sam z dvema deklicama, za kateri pa ni mogel skrbeti, ker je moral hoditi po kupčijah. Svoji deklici je pripeljal k Mariji in Petronilli in ju prosil, da bi smeli kar ostati pri njiju. Marija in Petronilla sta tako sprejeli deklici in najeta soba se je spremenila v zavetišče. Leto kasneje sta začeli vsako nedeljo zbirati vaška dekleta v delavnici in na majhnem dvorišču. Prihajalo jih je veliko, ker sta bili zelo priljubljeni in ker so ti nedeljski popoldnevi za dekleta pomenili edinstveno priložnost za skupno veselje, ki ga res ni bilo malo ob vseh novostih, ki si jih je izmislila Marija, da bi jih zabavala. Kadar je vreme dopuščalo, je organizirala tudi izlet v okolico, kjer je bilo več prostora za igro. Marija je bila rojena voditeljica, ki je nista motila ne hrup ne kričanje, da le ni bilo nevarnosti za dušo in telo.

Marijina priljubljenost (z njo pa tudi vzroki za nerazumevanje) se je še povečala, ko si je omislila pustno prireditev. Karneval, ples in veseljačenje pustnih dni je vsako leto sililo duhovnike, da so svarili pred razuzdanostjo in njenimi posledicami. Še več, na raznih krajih so prav v času praznikov vabili vernike k zadostilnim obredom. Marijina taktika pa je bila drugačna. Namesto da bi kar koli prepovedala, je povabila dekleta, naj imajo pustno zabavo pri njej. Poiskala je tudi dekle, ki je znalo igrati na harmonij, in hiša se je napolnila z glasbo, veseljem in plesom. Seveda tudi pustno kosilo ni manjkalo.

Mariji Dominiki in Petronilli so dnevi minevali v misli »posvetiti življenje deklicam«. To ni pomenilo ene dejavnosti med mnogimi, ampak je bila celostna izbira, sprejeta enkrat za vselej. »Posvetiti se deklicam« je pomenilo učiti jih šivati, sprejemati sirote, organizirati danes pustno zabavo, jutri izlet. Pomenilo je tudi posvečanje materam in spremljanje njihovih družinskih skrbi.

Marija pa je pri vsem tem delu vedno bolj čutila, kako jo nekatera pravila Družbe hčera Brezmadežne začenjajo omejevati pri delu z dekleti. Trdno je ostajala članica hčera Brezmadežne; vedela pa je, da se gorečnost ne hrani le s formalnim izpolnjevanjem pravil, ki mu sledi nekakšno samozadovoljstvo. Ne da bi ga poznala, je intuitivno sprejela slavni nasvet mistika 14. stoletja, Janeza iz Ruysbroecka: »Čeprav bi bili v zamaknjenju tako globoko zatopljeni kot sv. Pavel, vam svetujem, da se za trenutek zbudite iz svojega zamaknjenja in pogrejete juho, če slišite, da je kak bolnik potreben tople juhe ali druge pomoči.«

 

SPLAČA SE

»Petronilla, ali si že slišala veliko novico? G. Pestarino se je odločil, da bo hišo na trgu pred cerkvijo daroval hčeram Brezmadežne!«

»Kdaj?«

»Takoj! Čaka samo, da se odločimo. Jaz sem se že. To bo naša hiša! Tam bomo živele z deklicami. Čudovito!«

Mariji in Petronilli sta se kmalu pridružili še dve vrstnici iz Družbe hčera Brezmadežne. Hišo so poimenovale hiša Brezmadežne. Štiri dekleta so tako začela z nekakšnim poskusom skupnega življenja. Opoldne so kosila skupaj, proti večeru pa odhajala domov. Marija je vse pogosteje prespala kar tam in se tako postopoma ločevala od domačih. Doma je prihajalo do grenkih pogledov, a čutila je, da mora delati tako, če se hoče v novem načinu življenja popolnoma podariti.

Jeseni leta 1864 je v Mornese prišel don Bosko. V pogovoru z g. Pestarinom in krajani se je odločil, da bo v kraju ustanovil zavod za vzgojo morneških fantov. Zidava zavoda se je kmalu začela in vaščani so navdušeno pomagali.

Tri leta kasneje se je Marija dokončno preselila v hišo Brezmadežne. Skupinica deklet, ki so se preselile v hišo Brezmadežne in pomagale Mariji Dominiki pri vzgoji deklic, se je vidno ločevala od tistega dela, ki ga je še vedno vodila učiteljica Angela Maccagno. Zaradi lažjega poimenovanja so se preimenovale v nove uršulinke, medtem ko je skupinica, ki se je zbirala okrog Marije Dominike, ohranila ime hčere Brezmadežne. Dekleta so naredila letno zaobljubo čistosti, niso pa se zavezala, da bodo stanovala za stalno v hiši Brezmadežne. Če bi katera hotela oditi, bi lahko to storila kadarkoli. Za svojo voditeljico so izvolile Marijo Dominiko Mazzarello.

Marija Dominika je bila takrat stara 33 let. To je starost zrelih odločitev, v zakonu ali kje drugje. Dekle, ki je nameravalo postati redovnica, je pri tridesetih navadno že dosegla svoj cilj. Kaj pa ona? Kaj je pomenilo voditi hčere Brezmadežne? Med njimi so bile prijateljice iz prvih časov in nekatere nove. Drugo so za preizkušnjo poslali župniki ali don Bosko sam. Nekatere so uspevale, druge ne. Za nekatere je bilo življenje v hiši preveč enolično, sovrstnice pa preveč preproste in neizobražene. Tu se ni uresničevala nobena čudežnih pripovedi o svetnikih, ki so v kratkem času zbrali okrog sebe množice vernikov in somišljenikov. Gledano od zunaj je bilo vse zelo skromno. Ali se sploh splača nositi težo zaobljub, čeprav le začasnih? Življenje med hribi in vinogradi jo je naučilo velike resnice: da iz grozdja nastane vino, je potrebno veliko dela, nato pa dolgo, dolgo čakanje, ko vino zori v sodih v temnih kleteh.

Spet mine kakšno leto in spomladi 1869 don Bosko ponovno obišče Mornese. Don Bosko spodbuja zidarje zavoda, pridiga, spoveduje, sprejema ljudi kot vedno. Veliko pozornost pa poleg tega posveča delovanju hčera Brezmadežne. Spremlja jih in opazuje, se pogovarja z njimi, a jim nikoli ne omeni svojih načrtov. Namerava namreč ustanoviti žensko redovno družbo za vzgojo deklet. Čeprav jim o tem ne spregovori niti besedice, stori nekaj nenavadnega. Prav zanje napiše okrog dvajset strani, ki jih preprosto imenuje »dnevna pravila«. V njih priporoča vsakdanjo mašo, »ki se z ljudstvom obhaja pred sončnim vzhodom«, ter govori o tem, koliko časa naj bi bile v cerkvi: »Trideset ali največ štirideset minut.« Poudarja red pri vsakdanjih opravilih, delo, molitev, branje in sobotni molk na čast Mariji. Piše tudi o delu, tako osebnem kot skupnem: »Ljubezen do dela, da bo vsaka lahko rekla: Vzdržujem se z delom lastnih rok.« In še: »Stalno delo nad lastno naravo, da bi ustvarile dober, potrpežljiv, vesel značaj, ki bo ljubil krepost in bo pripomogel, da bo skupno življenje lahko.«

Kmalu zatem se don Bosko v Torinu sreča z g. Pestarinom, mu pokaže kup pisem in pravi: »Tukaj je samo del prošenj, ki jih že dalj časa prejemam od vsepovsod. Mnogi želijo, da bi tudi za dekleta naredili tisto malo dobrega, kar storimo za fante!«

»In?«

»Pestarino, rad bi vas prosil za pomoč. Ustanoviti nameravam žensko redovno družbo za vzgojo deklic. Moji svetovalci se s tem strinjajo, dobil sem tudi odobritev iz Rima.«

»Čudovito! Kje pa boste dobili vzgojiteljice, ki bi želele postati sestre?«

»Med hčerami Brezmadežne.«

»Toda ta dekleta niti v sanjah niso pomislila na to, da bi kdaj postale sestre. Pa tudi prostorov za redovnice nimamo. Kam pa bi jih namestili?«

»V morneški zavod.«

»Zavod? Toda don Bosko, ta je namenjen fantom! Kaj bodo rekli ljudje?«

»Nastopile so nepremostljive težave, zaradi katerih ta zavod ne bo mogel biti za fante. Čeprav proti svoji volji, bomo morali nositi posledice.«

»Naj nam Bog pomaga! Toda, don Bosko, povejte mi, kako naj vem, katera od teh deklet ima poklic za novo redovno družbo?«

»Tista, ki zna ubogati tudi v majhnih stvareh, ki se ob opominu ne užali in ki se zna zatajevati.«

 

CORINNA

Medtem se je življenje hčera Brezmadežne normalno odvijalo naprej: delavnica, oratorij in zavetišče. Med novimi dekleti je ena še posebej izstopala. To je bila lepa sedemnajstletna Corinna Arrigotti, sirota brez matere (stric jo je priporočil g. Pestarinu) in hčerka bogatega, versko brezbrižnega veseljaka, ki je hčeri dovolil, da gre v Mornese, samo da bi se naučila igrati na klavir, ki ga imajo v hiši. Ob preprostem kmečkem vedenju hčera in skromnosti njihovega stanovanja je bilo Corinnino obnašanje, oblačenje in govorica pravo nasprotje. Bila je sicer z vsemi odkritosrčna in prijazna, a je odklanjala vsako molitev in pobožnost. V tem je bila res zelo podobna očetu. Tako je g. Pestarino lahko opazoval skupino, kako se bo ravnala v tej preizkušnji. Videl je, da nobena od hčera ne sili Corinne k molitvi, kajti Marija Dominika je od vseh želela veliko prijateljstva in prisrčnosti, hkrati pa nobene prisile k molitvi. Corinna se je v tem ozračju dobro počutila. Marija Dominika je veliko molila zanjo. Ko je videla, da je pravi čas, ji je spregovorila besedico na uho in Corinna se je počasi približala veri.

 

PRESENEČENJE

»Petronilla, veš kaj, radovedna sem, kakšna bo naša prihodnost!«

»Hmm, Felicina, ne vem. Bo že Bog poskrbel. Zdi se mi, da bo don Bosko v Mornese poslal redovnice in nas povabil, naj se jim pridružimo.«

Marija Dominika in nekatere druge so menile, da jih don Bosko želi vključiti v neko redovno družbo, ki že obstaja in ki bo prišla tudi v Mornese. Niso pa vedele, da so to že one same.

Nekega dne jih je g. Pestarino zbral in jim rekel: »Izročam vam osnutek pravil, ki jih je napisal don Bosko. Dobro preberite in razmislite o vsem, kar je zapisano, potem pa mi bo vsaka osebno povedala, ali želi živeti po teh pravilih ali ne. Jaz bom brez komentarja zabeležil vsako odločitev.«

Marija Dominika je privolila takoj. Potem pa presenečenje: g. Pestarino razloži, da Družba hčera Marije Pomočnice še ne obstaja: nove hčere so one. Don Bosko je izbral skupino deklet, ki jih je vzgojila in vodila Marija Dominika Mazzarello, da bi postala jedro nove redovne družbe.

Vse se je odvijalo v največji tajnosti. Čas še ni dozorel, da bi krajani izvedeli za novo družbo. Še manj pa, da bi bili postavljeni pred dejstvo, da se bodo nove redovnice naselile v zavodu na Borgoaltu, ki so ga s tolikimi žrtvami sezidali za šolanje fantov. Pestarino in dekleta zaupajo Bogu, ki vse vodi.

Spomladi l. 1872 je kazalo, da je prišel čas, da se hčere Brezmadežne preselijo v zavod. Nujno je bilo podreti in ponovno zgraditi župnišče, ki je zaradi starosti postajalo nevarno za bivanje. Občinski svet je odločil, naj se – dokler bodo trajala dela – župnik preseli v hišo Brezmadežne, hčere Brezmadežne pa v novi zavod.

Seveda so vsi govorili in ponavljali, da je vse to le začasno. Vselitev žensk v prostore, ki so bili določeni za fantovski zavod, ni bila všeč nikomur. Le redki so verjeli, da gre za začasno selitev, kot je bilo rečeno na občini. Ljudje so se čutili prevarane. Kritike so bile neusmiljene: »Goljufija pa taka! Zlorabili so naše zaupanje! Vsega so krivi g. Pestarino in štiri prenapete ženske. One so si izmislile to spletko! Hinavke! Namesto da bi si s poštenim delom služile kruh! Le kakšne sestre, saj nekatere ne znajo niti brati! Štiri čudaške domišljavke, ki bodo kmalu stradale, le poglejte jih!«

Nekateri starši so v strahu, da ne bi tudi njihovim hčeram šinilo v glavo kaj podobnega, zagrozili, da bodo svoje deklice izpisali iz delavnice.

 

OPTIMIZEM MARIJE DOMINIKE

Takrat se je pokazalo, kako dobro je znala Marija Dominika živeti sedanji trenutek. Sovrstnicam in dekletom je pomagala, da so se borile proti pesimizmu, ki je prihajal iz kraja. Premagovale so ga z delom, molitvijo in veseljem. Marija je izbrala vsako priložnost za veselje in je vedno našla način, da je tudi druge spravila v dobro voljo.

Na primer pranje. Lahko bi prale doma. Vendar je bilo lepše nadaljevati tako kot prej – da so šle vse skupaj z vsem perilom k potoku Roverno, kot so delali mnogi ljudje iz Morneseja. Tako so se izognile temu, da bi bile videti kot majhna, zaprta sekta, pa še delo v naravi ob potoku je pomenilo pravo dogodivščino. Kruh in polenta, ki so ju pojedle kar tam, sta imela poseben okus, dolžnost molka pa je odpadla. Delo, igra in razvedrilo je potekalo hkrati. Veselo so prepevale, tudi ko jih je pozimi zeblo v mrzli vodi.

Marija Dominika jim je pomagala čutiti, da so v navzočnosti Boga, tako kadar perejo perilo ali sekajo drva, okopavajo vinograd kot pri adoraciji v cerkvi med plameni sveč in vonjem kadila. Na ta način so uspešno premagovale skušnjavo, da ne bi vztrajale na začeti poti ali da bi se prepuščale malodušju in potrtosti.

 

HČERE MARIJE POMOČNICE

Končno je napočil veliki dan. Zjutraj 5. avgusta 1872 so se zbrale v kapeli na Borgoaltu pred škofom, don Boskom, skupino duhovnikov ter številnimi Mornežani, starši, brati, sestrami in sorodniki. Najbrž se vsi še vedno niso strinjali s tem korakom, vendar so prišli. Vidijo jih, kako vstopajo v procesiji, še vedno v svoji običajni obleki, vsaka pa nosi v rokah redovno obleko. Stopijo pred škofa, ki obleko blagoslovi. Nato gredo ven, da bi se preoblekle in se končno še enkrat v procesiji vrnejo. Marija Dominika Mazzarello prva izgovori besede slovesne zaobljube, ki jo zavezuje za tri leta:

»Zavedajoč se svoje slabosti in nezmožnosti, prihajam v tvoji navzočnosti, vsemogočni večni Bog, in prosim razsvetljenje Svetega Duha ter pomoč preblažene device Marije in svojega angela varuha; jaz, sestra Marija Dominika Mazzarello, izpovedujem zaobljubo čistosti, uboštva in pokorščine …«

Sledijo ji Petronilla, Felicita – Marijina rodna sestra … Enajst sester izpove zaobljube. Škof jim izroči križ, štirim novinkam pa svetinjico Marije Pomočnice. Med njimi je tudi Corinna Arrigotti.

 

EMILIA

»Sestra Marija, prišla je gospodična Emilia Mosca, profesorica francoščine.«

»Prisrčno dobrodošli, gospodična Emilia! Don Bosko mi je sporočil, da pridete. Vaš prihod je za nas zares previdnosten. Sestra Petronilla vas bo pospremila v sobo in vam razkazala hišo.«

To je še eno srečanje sestre Marije Dominike z ženo popolnoma drugačnega stanu in s povsem drugačnimi navadami. Emilia še nikoli nikjer ni videla take revščine. Kljub različnosti se kmalu dobro vživi v novo okolje. Prilagajanje na novo življenje Emilii niti ni težko; hitro se navadi na hišne navade, pri tem jo z zaupno pozornostjo spremlja sestra Marija Dominika. Popolnoma naravno je med njima prihajalo do pogovorov in kronika piše: »Mlada učiteljica se zna poglobiti v razmišljanja sestre Marije Dominike, zna ceniti, kar sliši, ko vidi okrog sebe velikodušno krepost, čeprav pod najbolj ponižnim videzom.«

Komaj mesec dni po svojem prihodu v Mornese Emilia Mosca zaprosi, da bi bila sprejeta med kandidatke hčera Marije Pomočnice.

 

V MISIJONE

Velika novost leta 1875 je bila odprava prve skupine salezijanskih misijonarjev v Južno Ameriko. »Kdaj bodo pa hčere Marije Pomočnice šle v Ameriko?« se glasi vprašanje v prvem pismu, ki ga je Marija Dominika pisala voditelju odprave Giovanniju Caglieru. Kmetica iz Morneseja si nikoli ni mislila, da si bo morala nekoč dopisovati z drugim delom sveta, kjer so celo letni časi obrnjeni. Prav o tem piše Giovanniju Caglieru: »Pišite nam tudi o tem, če se Vam ne zdi čudno, da obhajate božične praznike in začetek leta poleti. Meni se zdi, da ti prazniki ne morejo biti tako lepi v tem letnem času, bo držalo? Ko gledamo sneg, ki pokriva naše poljane, čutimo tišino, ki kraljuje vsepovsod, nam vse to daje bolj jasno idejo malega Jezuščka, ki trepetajoč od mraza leži v hlevu in je od vseh zapuščen. Kljub temu pa gremo vse rade, če bi Bog hotel, da bi šla katera izmed nas obhajat Jezusovo rojstvo v tisto daljno pokrajino, ki se ji reče Amerika.«

Drugi skupini salezijancev, ki je nekaj let kasneje odhajala v misijone v Južno Ameriko, se je pridružilo tudi šest hčera Marije Pomočnice. Sestra Marija Dominika je svoje misijonarke v daljni Ameriki pogosto razveseljevala s pismi, ki so odražala njen preprost, a globok in konkreten odnos do življenja: »Pomagajte jim, da bodo vedno vesele,« piše sestri Angeli, predstojnici. Tako pa naj jih vzgaja: »Opominjajte jih vedno z ljubeznijo, toda ne spreglejte nikoli nobene napake. Če je napaka takoj popravljena, je skoraj, kot da bi je ne bilo, če pa ji pustimo, da požene korenine, je potrebno mnogo truda, da jo izruvamo.« Torej ne smemo trpeti napak, a tudi precenjevati jih ne smemo ali se jih ustrašiti bolj, kot zaslužijo, piše v istem pismu. Zato pa je potrebno veselje, ne kot kakšna zazibanost, ampak kot orožje: »Bodite veseli in ne bojte se svojih napak. Če jih ne morete odpraviti vseh hkrati, jih boste pa postopoma; z dobro voljo se borite proti njim, nikoli pa z njimi ne sklenite miru. Kadar vam jih Gospod da spoznati, naredite, kar morete, da bi se poboljšali. Videli boste, da boste slej ko prej premagali vse.«

 

 

EMMA

V tem času je v zavod hčera Marije Pomočnice kot gojenka prišla Emma Ferrero. Bilo je to lepo dekle osemnajstih let, izobražena in olikana. A obnašala se je, kot bi bila v izgnanstvu, ni se vključila v skupino, zavračala je razvedrilo, molitev, včasih tudi hrano. Imela je kovček, poln predmetov in nakita iz časa, ko je bila družina še bogata, in je nenehno prelagala in ogledovala njegovo vsebino. Sčasoma sta začela vanjo vstopati morneška predanost in preprostost. Lepega dne je na dvorišču zagorel majhen kres. Emma je v času razvedrila zelo mirno in zbrano kurila slavno vsebino svoje skrinje. Ozdravela je od svoje »bolezni« in se odločila o svoji prihodnosti. Postati je želela hči Marije Pomočnice. V noviciat je bila sprejeta 20. avgusta 1878. Od tistega trenutka dalje je, kot poroča letopis, »sestra Emma pridno prebirala pravila in jih natančno izpolnjevala. Predvsem je pazila, da ne bi zapravila v prazno niti trenutka časa, da bi ohranila molk in živela v Božji navzočnosti. Z obraza ji je odseval srečen mir in zdelo se je, da si je njena lepota privzela nekaj nebeškega.«

 

IZ RODA V ROD

Leta 1878 se je morneška skupnost preselila v Nizzo Monferrato. Selitev je bila potrebna, saj je bil Mornese preveč odmaknjen, pa tudi podnebje preostro. Posloviti se je bilo potrebno od kraja, kjer je vsak kamen pripovedoval svojo zgodbo, in začeti z nečim novim. Sestra Marija Dominika Mazzarello, ki je ob slovesu od rodnega kraja zelo trpela, je svoje veselje ponovno našla v Bogu, pa ne le zase, ampak za vso svojo skupnost. Nevšečnosti, ki jih ni bilo malo, je predstavila sestram kot lepo priložnost za žene, ki hočejo postati svete, kot trenutek Božjega načrta, dragocenega za vse in za vsako posamezno.

Čas je mineval; Marija Dominika je dopolnila 44 let. Njeno zdravje je naglo pešalo. Napočil je maj 1881. Družba je po devetih letih ustanovitve štela 165 sester, 65 novink, 28 skupnosti, in sicer 19 v Italiji, 3 v Franciji in 6 v Ameriki. Veliko je bilo narejenega, še več pa je shranjeno za prihodnost.

Sestra Marija Dominika je težko bolna, izčrpana, ve, da je srečanje z Gospodarjem življenja blizu. Ne boji se smrti. Pričakuje jo in ima to milost, da jo lahko sprejme pri popolni zavesti, v svojem slogu. Ko se 14. maja 1881 svita jutranja zarja, dvigne navzoči salezijanec Giovanni Cagliero roko, da bi jo blagoslovil v imenu Janeza Boska. Sestra Marija Dominika se obrne h križu: »Moj dragi nebeški ženin … O, če bi te poznale, kot te poznam sedaj jaz!« Sestre ob njej so jokale, ona pa jih je tolažila: »Ne jokajte, hčerke moje. Obljubljam vam, da bom v nebesih, kamor upam, da bom po Božjem usmiljenju prišla, molila za vas.« Ob klicanju Jezusa in Marije, na majsko soboto od 3.45, prestopi prag Očetove hiše.

Novica o materini smrti počasi doseže vse hiše hčera Marije Pomočnice. Spomin na njeno življenje pa od takrat naprej iz roda v rod vabi k posnemanju njenega veselja in poguma, njene svetosti in preprostosti, njene umetnosti pogovora z Bogom in človekom, njene ljubezni do deklet in želje, da bi jim pomagala na poti k človeškemu in krščanskemu uresničenju.

 

Koliko je ura?