Prvi dan oratorija

O prvem dnevu oratorija s. Frančiška pripoveduje:

»Bilo je 16. januarja 1938. Nedelja. Opoldne smo se napotile tri sestre in sestra Alojzija iz salezijanskega vzgajališča na Selu, kjer smo še vedno stanovale, v ta novi domek. Dvorišče je bilo pokrito s snegom, bilo ga je okrog trideset centimetrov, in tam je že čakalo nekaj odraslih deklet. Takoj sem videla, kako imajo rade sestro Alojzijo, in hitro se je razvnel živahen pogovor. Srce mi je gorelo, noge pa so bile ledene in trde, pogreznjene v sneg. Gledala sem ravnateljico, ki je imela lažje čevlje kot jaz, a ni kazala nobenega slabega razpoloženja. Tudi dekleta ne. Medtem so začele prihajati mlajše, nove, začudeno in plaho so stopicljale po mrzli belini. Sestra Alojzija je začela plesati kolo tako živahno, da je bil v nekaj minutah poteptan ves sneg, noge in obrazi pa so bili razgreti. Pelo se je, skakalo, se smejalo … Okoliški prebivalci so odpirali okna in radovedno opazovali živahni prizor. Kmalu so se odprla tudi nekatera vrata in nekaj otrok se je pridružilo skupnemu rajanju.«

Ko je bila ura tri popoldne, so se odpravile v bližnjo cerkev svetega Jakoba, kjer jih je nagovoril tamkajšnji župnik. Udeleženk je bilo okoli sedemdeset. Ob vrnitvi jih je čakalo presenečenje.