V Stično, na festival mladih, sem prvič prišla razmeroma pozno – ob koncu srednje šole, saj sem po prejemu zakramenta sv. birme sledila črednemu nagonu in se od Cerkve začasno poslovila. A Duh veje, kjer hoče, in tako sem, takrat sem še verjela, da po naključju, pristala v mladinski veroučni skupini in se kmalu srečala tudi s Stično mladih. Stična me je nemudoma navdušila, in kako me vendar ne bi navdušilo iskreno veselje več tisoč mladih, veselje, ki ni narejeno; pristno veselje odkupljenih Božjih otrok. Dogodek, kjer toliko mladih s petjem, plesom in druženjem iskreno pričuje o moči Kristusove ljubezni, me je tako nagovoril, da sem prišla spet in spet.

Danes je Stična zame dan, ko se duhovno napojim, ko srečam Jezusa v mnogih mladih, s katerimi smo delili dragocene trenutke na različnih duhovnih programih, ko vedno znova potočim kakšno solzo ganjenosti med doživeto sveto mašo in je dan, ki ga zaključim z močnim občutkom optimizma in vere v svetlo prihodnost Cerkve na Slovenskem.

Živa