S pepelnično sredo smo vstopili v postni čas. To je čas, ki nas vabi, NE da bi se mi z lastnimi močmi in prizadevanji spreobrnili in verovali evangeliju, ampak da bi se pustili objeti Jezusovi ljubezni, ki je sprejela nase vse naše slabosti, bolezni in grehe.

Sveto pismo pravi, da je Duh lebdel nad vodami. »Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami« (1Mz 1,2). Ta Duh se je spustil tudi nad Jezusa (prim. Mr 1,10) in mu ob krstu v reki Jordan razodel, kdo je. »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,11) In ta isti Duh je po krstu odvedel Jezusa v puščavo. Adam ni poslušal Božje besede, zato je bil izgnan iz edenskega vrta v puščavo. Ta isti Duh zdaj žene novega Adama, Jezusa, ki pa zvesto posluša Božjo besedo, prav tako v puščavo. Kot bi želel reči, da gre in nas bo od tam privedel nazaj v svobodo ljubljenih otrok. Ob tem lahko razmišljamo, kdo je Sveti Duh in kakšno moč ima v življenju Cerkve in v mojem življenju? O Njem v Nicejsko-carigrajski veroizpovedi izpovedujemo, da je »Gospod, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta in Sina. Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.«

Na prvo postno nedeljo vedno beremo, kako hudič v puščavi skuša Jezusa. Markovo poročilo je najkrajše. V njem niti ne zapiše, za katere skušnjave gre. Toda, če vemo, kaj lahko hudič naredi, potem vemo, katere skušnjave so to bile. Kaj dela hudič? Poudarja človekovo omejenost, mu jemlje zaupanje v Boga, govori človeku, da je Bog njegov nasprotnik, prikazuje mu dobro kot slabo in slabo kot dobro, seje razdor. Izhajajoč iz tega, lahko sklepamo, katere so tiste skušnjave, s katerimi se je Jezus boril in s katerimi se tudi mi danes borimo: največja je zagotovo ta, da mu je hudič hotel odvzeti identiteto Božjega sina, da bi delal sam, da bi gradil Božje kraljestvo na zakonitostih tega sveta, da bi delal dobro, a brez Očeta. S katerimi skušnjavami pa se danes jaz borim in želim, da jih Bog premaga v mojem življenju? Morda v tem postnem času?

Če pogledamo tudi prvo berilo prve postne nedelje (1Mz 9,8-15), lahko preberemo, da govori o vesoljnem potopu, ki traja štirideset dni in štirideset noči. Potop, ki uniči vsako zlo, vsak greh, ostane pa samo sveto. In po tem Bog sklene zavezo z Noetom in njegovim potomstvom ter vsemi živimi bitji. Pa tudi Jezus s svojim učlovečenjem in darovanjem, zlasti pri zadnji večerji in na križu, vzpostavlja novo zavezo z nami. »Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« (Lk 22,20) Tako prve kot druge zaveze ni mogoče razvezati. Kot ni moč razvezati moje in tvoje zaveze z Bogom, sklenjene pri krstu. Duhovnik nas je takrat v imenu Svete Trojice polil z vodo in bili smo očiščeni. Krstne vode potopa so odplaknile izvirni greh in vse grehe storjene do tega trenutka. In to novo zavezo smo poklicani krepiti skozi celo življenje. Kako? Apostol Pavel nam pravi: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam.  Kajti ta boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.  Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.« (Ef 6,11-17)

V Svetem pismu je zapisano, da je Bog povedel izraelsko ljudstvo iz Egipta v puščavo in »Mojzes je šel v sredo oblaka in stopil na goro Sinaj. Štirideset dni in štirideset noči je ostal na gori« (2Mz 24,18); po puščavi je izraelsko ljudstvo  hodilo v obljubljeno deželo 40 let. »Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne.« (5Mz 8,2) In tudi Jezus je bil v puščavi 40 dni, kot lahko beremo v današnjem evangeliju. Tudi nas Sveti Duh po prejetju krsta vsak dan poganja iz naše sužnosti in nas vodi po puščavi vsakdanjega življenja.

In kaj pomeni število 40? Številka 3 v Svetem pismu pomeni Bog, 4 pomeni zemlja, 7 pomeni popolnost (3+4), 10 pomeni zapovedi, 40 je vsakodnevno življenje (4+10), kjer se živimo, se borimo, hodimo … pot med človeškim in Božjim.

Kaj je puščava? Puščava je kraj svobode in skušnjave, Božje zvestobe in našega dvoma, kraj ljubezni in medsebojnega spora, poti in padca. V puščavi nimaš trgovin, uradov … V puščavi je tišina, nimaš se kam skriti … V puščavi človek sreča tri osebe: samega sebe, hudiča in Boga. V puščavi je edina pomembna stvar voda. In če je puščava kraj našega vsakdanjega življenja, kjer se srečujemo s padci in vzponi, žalostjo in veseljem, skušnjavami in mirom … je edino pomembna stvar voda, živa voda, to je Očetova ljubezen, Sinovo odrešenje in voda Svetega Duha. Varovati se moramo, kot Jezus, vsake skušnjave, ki bi nas odvedla stran od Božje ljubezni. Zato nas postni čas vabi, da bi odvrgli  od sebe vse stvari, ki so postale bolj pomembne, kot Bog. Temu se moram odpovedati, samo tako bo moja ljubezen rasla.

Evangelij v nadaljevanju pravi, da je bil Jezus »med zvermi«. Pomeni, med vsem tistim, kar ga je napadalo, da bi mu odvzelo identiteto Božjega sina. To je hudičem. Vse to, kar smo razmišljali zgoraj. Jezus, zvest Očetovi ljubezni, je novi Adam, ki živi tisto harmonijo s stvarstvom, ki je bila v začetku, pred neposlušnostjo. Zato premaga vse skušnjave. V njem se uresniči hrepenenje po tem, kar pravi prerok Izaija (6,6-9), da bo »volk prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo  poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo  odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino.« Ali kot pravi prerok Ezekiel (34,25-28) »sklenil bom z njimi zavezo miru in iztrebil divje zveri iz dežele, da bodo varno prebivale v puščavi in spale v gozdovih.  Blagoslavljal jih bom okoli svojega griča in pošiljal dež ob pravem času; dež blagoslova bo to.  Poljska drevesa bodo dajala svoje sadove in zemlja bo dajala svoje pridelke. Varno bodo živele na svoji zemlji. Tedaj bodo spoznale, da sem jaz GOSPOD, ko bom zlomil palice njihovega jarma in jih rešil iz rok tistih, ki so jih zasužnjili. Ne bodo več plen narodov in zveri v deželi jih ne bodo več žrle. Varno bodo prebivale in nihče jih ne bo strahoval.«

Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta, zato ima svoje služabnike, nebeške, angele. »In angeli so mu stregli.« Oni ga oznanjajo. In oni potrjujejo njegovo identiteto Božjega sina in kralja. Nebo je dokončno odprto na zemljo in uresničuje se Jakobov sen. On sam je stopnišče, ki trdno povezuje Boga in človeka. »V sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol.  In glej, GOSPOD je stal zgoraj in rekel: »Jaz sem GOSPOD, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem.« (1Mz 28,12-13) 

Tako kot so angeli vodili izraelsko ljudstvo na poti skozi puščavo … »Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi.« (2Mz 14,19) Ali pa so priskrbeli hrano Eliju. »Elija je legel in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode. Jedel je in pil pa spet legel. GOSPODOV angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb.« (1Kr 19,5-8) Tako so angeli stregli in pomagali Jezusu v puščavi ter skozi celo življenje, oni so oznanili njegovo rojstvo in vstajenje, oni so ga krepčali v vrtcu Getsemani … Angeli so vodili prve apostole in jim odpirali vrata iz ječ … To je podoba, ki nam jasno govori o tem, da so naš cilj nebesa, nebeško kraljestvo. In pot do tja je samo Jezus. Tam bomo z angeli peli nebeško pesem slave Gospodu.

Bog pa danes pošilja angele tudi nam, da nas varujejo in vodijo skozi življenje. »Glej, angela pošljem pred tvojim obličjem, da te obvaruje na poti in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ne bo namreč prenašal vašega zavračanja, ker je moje ime navzoče v njem!« (2Mz 23,20-21)