Ta dan nas Božja beseda, znamenja kruha in vina, duhovnikove albe in štole, umivanja nog in druga znamenja spominjamo in vodijo k izpovedovanju, da je ta dan Jezus:

– postavil zakrament svete evharistije ali svete maše,
– postavil zakrament svetega mašniškega posvečenja,
– in nam dal naročilo nove zapovedi: “Ljubite drug drugega!” s tem, ko je učencem umil noge.

Iz bogoslužnega branja na veliki četrtek

PRVO BERILO

Iz pisma Hebrejcem (4, 14-5, 10)

Jezus Kristus, veliki duhovnik

“Bratje: Ker imamo vzvišenega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebo, Jezusa, Sina božjega, se držimo veroizpovedi. Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu. Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč o pravem času.

Zakaj vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe in more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo in mora zaradi nje kakor za ljudstvo tako tudi zase opravljati daritve za grehe. In nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog kakor Arona.

Tako si tudi Kristus ni sam dal časti, da je postal veliki duhovnik, ampak oni, ki mu je rekel: »Moj Sin si ti, danes sem te rodil«; kakor pravi tudi na drugem mestu: »Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu.«

On je v dneh svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi klici in solzami njemu, ki ga je mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. In čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, kateri so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja, od Boga imenovan za velikega duhovnika po Melkizedekovem redu.”

DRUGO BERILO

Meliton iz Sarde (pred 190), apologet in razlagalec Kristusovega odrešilnega dela

Iz Velikonočne homilije Melitona iz Sarde, škofa (65-71)

Žrtvovano Jagnje nas je rešilo iz smrti v življenje

“Preroki so napovedali precej stvari o velikonočni skrivnosti, ki je Kristus; njemu slava vekomaj. Amen.

Kristus je iz nebes prišel na zemljo zaradi trpečega človeka. Človeško naravo si je nadel v telesu Device in se je rodil kot človek. Nase je vzel trpljenje trpečega človeka in sicer s telesom, ki je bilo podvrženo trpljivosti, in je uničil trpljenje telesa. Z duhom, ki ni mogel umreti, je uničil morilsko smrt.

Bil je odveden kakor jagnje in zaklan kakor ovca. Osvobodil nas je iz območja malikovalskega oboževanja sveta, kakor bi nas izpeljal iz egiptovske dežele; rešil nas je verig suženjstva hudega duha kakor iz faraonove roke. Naše duše je zaznamoval s pečatom svojega Duha in ude našega telesa z lastno krvjo.

Osramotil je smrt in spravil hudega duha v jezo, podobno kakor je storil Mojzes s faraonom. Udaril je brezpravnost in krivičnosti zatrl potomstvo, prav kot se je zgodilo po Mojzesu v Egiptu.

On je tisti, ki nas je izpeljal iz suženjstva v svobodo, iz teme v luč, iz smrti v življenje, iz strahovlade v večno kraljestvo in nas naredil za novo duhovništvo in izbrano ljudstvo za vedno. On je velika noč našega odrešenja.

Veliko je trpel v mnogih; bili so namreč njegova podoba: bil je umorjen v Abelu, zvezan v Izaku, v Jakobu na tujem, v Jožefu prodan, v Mojzesu izpostavljen, v Davidu preganjan, v prerokih zasramovan.

On je tisti, ki se je učlovečil v Devici, bil razpet na križu, pokopan v zemljo, vstal od mrtvih in bil povzdignjen v višave nebes.

On je jagnje, ki ni odprlo svojih ust pred morilci; bil je rojen iz Marije, lepe jagnjice, iztrgan iz črede in odgnan v zakol, proti večeru umorjen in ponoči pokopan. Na križu mu niso kosti strli, v zemlji ni razpadel, vstal je od mrtvih in človeka, ležečega globoko v grobu, dvignil v življenje.”