Ta dan spremljamo Jezusa, ki sprejme z ljubeznijo nase trpljenje in smrt, zato da bi mi živeli in dosegli odrešenje.

Iz bogoslužnega branja na veliki petek:

PRVO BERILO

Iz pisma Hebrejcem (9,11-28)

Kristus vstopa s svojo krvjo v božje svetišče

“Bratje, Kristus je stopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrin skozi večji in popolnejši šotor, ki ni z rokami narejen, to je, ni od tega sveta; tudi ni s krvjo kozlov in juncev, ampak z lastno krvjo enkrat za vselej stopil v svetišče ter pridobil večno odrešenje.

Zakaj če kri kozlov in volov in juničji pepel po škropljenju omadeževane posvečuje glede na zunanjo čistost, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po Svetem Duhu sam sebe dal Bogu v brezmadežno daritev, očistila vašo vest od mrtvih del za službo živemu Bogu!

In zaradi tega je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je prenesel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, prejeli, kateri so poklicani, obljubo večne dediščine. Kjer je namreč oporoka, mora prej nastopiti smrt oporočnika. Oporoka je namreč veljavna po smrti, ker nima še moči, dokler še živi oporočnik. Zato tudi (prva) ni bila brez krvi uvedena.

Ko je namreč Mojzes vse zapovedi v postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel krvi juncev in kozlov z vodo in s škrlatnordečo volno in hizopom ter pokropil knjigo samo in vse ljudstvo z besedami: »To je kri zaveze, ki jo je Bog sklenil z vami.« Enako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse orodje za božjo službo. In skoro vse se po postavi očiščuje s krvjo in brez prelivanja krvi ni odpuščanja. Treba je torej, da se s tem očiščujejo podobe nebeških reči, nebeške reči same pa z boljšimi daritvami, kakor so te.

Kristus namreč ni šel v svetišče, ki je narejeno z rokami in je le podoba pravega, marveč v sama nebesa, da se zdaj za nas predstavlja božjemu obličju; tudi ne, da bi se večkrat daroval, kakor hodi veliki duhovnik s tujo krvjo vsako leto v svetišče; sicer bi moral večkrat trpeti od začetka sveta. Tako pa se je prikazal enkrat ob koncu časov, da s svojo daritvijo odpravi greh. In kakor je ljudem določeno enkrat umreti – nato pa sodba – tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da odvzame grehe mnogih, drugič se bo prikazal brez greha tistim, ki ga pričakujejo, v zveličanje.”

DRUGO BERILO

Sv. Janez Zlatousti (ok. 350-407) iz Antiohije, škof v Carigradu, neustrašen branitelj vere in nravnosti

Iz katehez sv. Janeza Zlatoustega, škofa (3, 13-19)

Moč Kristusove krvi

“Ali hočete poslušati o Kristusovi krvi? Pojdimo k njenemu pravzoru in se spomnimo njene predpodobe in pripovedujmo iz stare zaveze.

Zakoljite, pravi Mojzes, enoletno jagnje in z njegovo krvjo pomažite vrata. Kaj praviš, Mojzes? Mar more ovčja kri rešiti razumnega človeka? Pa še kako, reče; ne zategadelj, ker je kri, marveč zato, ker je predpodoba Kristusove krvi. Če bo torej sovražnik videl, da niso pomazani s krvjo predpodobe podboji vrat, ampak usta vernikov z bleščečo krvjo resnice, s krvjo, posvečeno podbojem Kristusovega templja, se bo še toliko prej umaknil.

Ali hočeš zvedeti še o nadaljnji moči te krvi? Poglej, od kod je najprej privrela in iz katerega studenca je pritekla. S križa samega je najprej privrela, tista Gospodova stran je bila njen izvirek. Ko je Jezus umrl, pravi pismo, in je še visel na križu, se je približal vojak in s sulico prebodel stran in odtod sta pritekla voda in kri. Prva je znamenje krsta, druga evharistije. Vojak je odprl stran in nam odkril notranjost svetišča; in našel sem dragocen zaklad ter se štejem srečnega, da sem našel sijajno bogastvo. Prav tako se je zgodilo tudi z onim jagnjetom. Judje so zaklali jagnje, meni je pa sad te žrtve dobro znan.

Iz strani sta pritekla kri in voda. Nočem, poslušalci, da bi kar hitro šli mimo globin tolikšne skrivnosti. Moram še namreč govoriti o skrivnosti in tajnosti. Rekel sem, da tista voda in kri pomenita krst in zakramente. Iz teh je bila ustanovljena Cerkev, iz kopeli prerojenja in prenovljenja Svetega Duha, iz krsta, pravim, in iz zakramentov, ki so očividno pritekli iz strani. Iz svoje strani je torej Kristus sezidal Cerkev, kakor je iz strani Adamove izšla Eva, njegova žena.

O tej stvari namreč pričuje tudi Pavel, rekoč: Iz njegovega mesa in iz njegovih kosti smo, ter omenja stran. Kajti kakor je Bog naredil, da je iz tiste strani ustvaril ženo, tako nam je tudi Kristus iz svoje strani podelil vodo in kri, s čimer naj bi se krepčala Cerkev. In kakor je Bog med spanjem dremajočega Adama odprl njegovo stran, tako nam je Kristus takoj po smrti podaril vodo in kri.

Poglejte, na kakšen način si je Kristus pridružil nevesto, glejte, s kakšno jedjo nas hrani. Kajti z isto jedjo se rojevamo in hranimo. Kakor naravni čut sili ženo, da takoj doji svojega dojenčka z mlekom in krvjo, tako tudi Kristus vedno hrani s svojo krvjo tiste, ki jih je prerodil.”