Teden v katerem smo, se imenuje Veliki teden. To pomeni, da se ta teden dogajajo velike reči. Teden smo začeli s cvetno nedeljo, ko je Jezus na osličku vkorakal v Jeruzalem kot kralj, vsi so ga pozdravljali in slavili.

Nadaljujemo s ponedeljkom, ko je Jezus vkorakal v tempelj in videl, kaj se je zgodilo s hišo, kjer naj bi ljudje slavili Boga. Našel je tržnico, kjer so prodajali vole, ovce in golobe ter ljudi, ki so menjali denar. Iz vrvi je spletel bič in vse izgnal iz hiše njegovega Očeta. Poskusimo tudi mi razmisliti, kakšni mi prihajamo v cerkev. Ali tudi v nas divja tržnica, smo raztreseni in le razmišljamo, kaj je še za postoriti, ali damo Bogu možnost, da spremeni naše srce.

Naslednji dan se Jezus vrne v tempelj in tam uči ter graja velike duhovnike in pismouke. V Svetem pismu je med očiščenjem templja in Velikim četrtkom veliko prilik. Poskusimo si vzeti čas in vsaj kakšno iz katerega od evangelijev preberimo.

V sredo Jezus počiva, vendar se na ta dan zgodi nekaj groznega. Juda Iškarijot se odloči, vstane in gre k velikim duhovnikom in izda Jezusa. Ti mu obljubijo denar, on pa od takrat naprej načrtuje in išče trenutek, ko ga bo lahko predal oblastem. Razmislimo, ali tudi mi kdaj izdajamo Jezusa. Ko smo v šoli ali službi in nekdo začne govoriti proti Cerkvi, Bogu. Kaj mi storimo? Se mogoče strinjamo, ker želimo imeti mir, smo le tiho, ker nočemo prepirov. Ali pa se postavimo za svojega Boga in poskušamo razložiti, kar ne razumejo.

Na Veliki četrtek obhajajo učenci z Jezusom zadnjo večerjo. Na ta dan je bila postavljena nova zapoved: »Ljubite se med seboj!« Prinaša pa tudi spomin na postavitev zakramenta svete evharistije, zgleda umivanja nog in povabila, da moramo služiti drug drugemu. Tudi mi lahko večkrat pomislimo na to, da Bog želi vse nas v nebesih kot Božje otroke; tudi šefa, ki je slabe volje, tudi profesorja, ki je pretirano strog in pa tudi bratca, ki nam vedno nagaja. Poskusimo za ljudi, ki nam niso najbolj pri srcu večkrat moliti, saj molitev lahko pretrga še tako močne spone. Na Veliki četrtek se vse vrti okoli ljubezni. Jezus govori in nam kaže primere, kako lahko ljubimo druge. Učenci si niso predstavljali, da bodo naslednji dan videli največje dejanje ljubezni, ki ga lahko človek stori.

Iz četrtka na petek zvečer gre Jezus z učenci v vrt Getsemani. Tam pride trenutek, ko ga Juda s poljubom preda oblastem. Jezus se pusti prijeti, ker je prišla njegova ura. Prišel je čas, da izpolni voljo svojega Očeta brez upiranja. Tudi mi smo poklicani, da izpolnjujemo Božjo voljo in da se ji ne upiramo. Po vse nas bo enkrat prišla sestra smrt, da nas odpelje v večno življenje. Na ta dan dodajmo prošnjo za srečno smrt, da bomo pripravljeni se ji popolnoma predati, ko bo čas za to. Naša smrt je tako daritev tudi za druge; mirna smrt je velik dar za bližnje.

Vsi dnevi v tednu do Velike sobote imajo veliko dogajanja. Nato nastopi sobota, ki je zavita v tišino. Jezus je v grobu, učenci se skrivajo, ne vemo, kaj se dogaja. Vse je tiho, skorajda se čuti tudi obup. Samo Marija, Jezusova mati, veruje in pričakuje. Poskusimo ohraniti tihoto v našem srcu, med vsemi pripravami na praznik. Naj nam blagoslov ognja, priprava jedi, blagoslov jedi in še zadnje pospravljanje ne odnese tihote tega dne. Poskusimo si pred Božjim grobom vzeti čas za osebno molitev. Za to je najbolje, da si že vnaprej določimo čas.

Potrudimo se, da nam ne bo to najpomembnejše opravilo ušlo iz urnika zaradi priprav na praznik. Kolikor se bomo poglobili v pripravo na praznik, tako doživeto bomo doživeli Velikonočno jutro. Paziti se moramo le hudega duha, ki na praznik ne počiva. Ko je cela družina skupaj, rad zaneti kakšen prepir ali pošlje nekaj jeze.

Prvi dan tedna pa je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen (Jn 20,1). Naš Gospod je vstal od mrtvih. Odrešeni smo in vrata v nebesa so se na široko odprla. Na Veliko noč slavimo Boga z vstajenjsko procesijo in slovesno mašo, vzemimo si čas za družino, za druženje in za počitek. Praznujmo!