Search

 

V duhovnosti svete Terezije Avilske je poudarek na izkustvu Božje ljubezni, ki takrat, ko je pristna, vodi v veselje nad srečanjem z bližnjim in v darovanje. Njen kriterij preverjanja, ali sta molitev in kontemplacija pristni, je rast v ljubezni. Sv. Terezija nas kot velika mistikinja in neutrudna misijonarka vodi k viru vsakega misijonstva: k ljubezni in občestvu z Bogom.

Naj te nič ne premoti,  nič ne prestraši,

vse mine. Bog pa ostaja isti

in potrpežljivost vse doseže.

Kdor ima Boga, mu nič ne manjka.

Dovolj je Gospod.

Bog, tvoja sem, zate sem bila rojena.
Povej, kaj naj napravim iz svojega življenja?
Tvoja sem, ker si me ustvaril,
tvoja, ker si me odrešil,
tvoja, ker si trpel zame,
tvoja, ker si me poklical,
tvoja, ker si me pričakoval,
tvoja, ker se nisem izgubila.
Povej, kaj naj napravim iz svojega življenja?

sv. Terezija Avilska

Bog, velik v ljubezni

Ko razmišljamo o svojem poklicu, nas prevzame začudenje nad zastonjskostjo Boga, ki nas je poklical, naj hodimo za Jezusom in smo kot skupnost njegova znamenja med mladimi. Izkušnja prehitevajoče Božje ljubezni, ki ima svoje korenine v zavezi, je največji zaklad našega življenja. Napolnjuje nas z veseljem in hrani bratsko občestvo ter misijonski pogum.

»Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8): to je velika resnica svetopisemske vere. Božja ljubezen je zastonjska in zvesta. Sprejema vedno nove pobude in stalno prenavlja stvari, prežema vesolje in vsako osebo ne glede na raso, vero, kulturo. Bog nas ne ljubi zato, ker smo dobri, ampak nas s tem, ko nas ljubi, dela dobre, vredne spoštovanja in sposobne ljubiti.

V Jezusu skrivnost zastonjske in preventivne Očetove ljubezni prevzame človeško podobo, se razodeva v vsej polnosti in ima svoj vrh v skrivnosti križa in vstajenja ter v izlivu Svetega Duha.

Ljubezen, ki so jo izpričali učenci, je najučinkovitejše znamenje, po katerem svet lahko prepozna kot odrešenika vseh: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V Cerkvi, ki je hiša in šola občestva, smo poklicane, da bi »s pomočjo načrta celostne krščanske vzgoje v slogu preventivnega sistema postale zanje znamenje in posredovalke ljubezni Kristusa Dobrega pastirja« (K 63). Dejavno vključene v krajevne Cerkve s pomočjo karizme prednostne ljubezni do mladih prispevamo, da v njih zori izkušnja osebne Božje ljubezni, vse do spodbude prizadevanja, da bi v svetu tudi sami postali znamenje ljubezni in upanja.

Ko vsak dan zajemamo iz izvira ljubezni v srečanju z evharističnim Jezusom, smo vključene v dinamiko njegove podaritve Očetu in človeštvu, vse do tega, da same postajamo kruh za brate in sestre (prim K 40). Vztrajno primerjanje z Besedo je notranja šola, ki oblikuje življenje, obnavlja in očiščuje razpoložljivost za sprejemanje in darovanje.

V zakramentu sprave okušamo zvestobo in usmiljenje Očeta, katerega ljubezen odpušča in prenavlja. Spravljene z Bogom in skupnostjo postanemo bolj sposobne za usmiljenje in odpuščanje, bolj pripravljene za premagovanje skušnjav egoizma in greha. Tako smo lahko v svetu, ki ga je rodilo nasilje in nesoglasje, znamenja sprave, pospeševalke občestva in miru.

Prvenstvo ljubezni v življenju po Duhu je pričakovanje, ki je bilo našima ustanoviteljema zelo pri srcu. Kot sv. Terezija Avilska sta razumela molitev za »ljubezenski odnos: biti pogosto z njim, ki nas ljubi.« Vaja v Božji navzočnosti je bila za don Boska prvi korak vsake oblike molitve, pa tudi končna točka življenja, razumljenega kot intimnost z Bogom. Za M. Mazzarello je molitveno življenje pomenilo biti nenehno v Božji navzočnosti.

Ta izkušnja, podeljena z mladimi in laiki, postane pot svetosti, ki opredeljuje duhovnost vsakdana kot stalno težnjo k ljubezni. Tako je vsako dejanje »storjeno ob pravem času in na pravem mestu in samo iz ljubezni do Boga« pristno srečanje z Njim, liturgija življenja darovanega v preprostosti in veselju kot nenehna hvalnica Očetu (prim. K 48).

Izkušnja Boga, ki je velik v ljubezni, poživlja v nas ljubezen do Kristusa in daje veselje do kontemplacije, zavzetost za verno razločevanje stvarnosti. Pomaga nam ponovno pridobiti privlačnost redovnega življenja v veselju in ustvarjalnosti, ki najde merilo čuječe in pripravljene ljubezni v salezijanskem “grem jaz”.