»Kako ste, sestre?« je spraševal prefekt. »Zelo dobro,« je govorila s. Alojzija kljub revščini.

»Vam še kaj priskrbimo?«

»Da,« je izkoristila s. Alojzija, »Jezusa.«

»Govoril sem že z mizarji. Ne utegnejo opremiti kapelice. Preveč imajo dela. Do velike noči so že zasedeni.«

»In če bi si tabernakelj izposodili?«

Dobremu prefektu kaj drugega tudi ni preostalo. Najprej si je izposodil oltar, tako da je bila na praznik Brezmadežne sveta maša že v sestrski kapelici. Nato je prišel tabernakelj. Tudi tega si je prefekt izposodil. Jezus se je naselil v hišo ravno na božično noč.

Sestre so bile tega zelo vesele. To je bilo največje božično darilo, ki bi ga lahko kdorkoli podaril. Pa kaj potem, če je bilo toliko revščine. Pa kaj potem, če je vsega manjkalo. Pa kaj potem, če so na sveti večer nahranile šestdeset sirot in deset predstojnikov in poleg tega, da so skuhale in postregle, tudi vse pomile in pospravile. Pa kaj potem. V hišo se je končno naselil njihov Vir moči.

Iz življenjepisa s. Alojzije Domajnko, Pripravljena na pot, avtorice Karmen Jenič (Bled 2015).