Arhiv uvodnikov, 2013

05.12.2013  Gospod te želi srečati

 

Na prvo adventno nedeljo smo začeli novo bogoslužno leto.

Adventni čas nam znova vrača upanje, še zlasti v najbolj vsakdanjih trenutkih. Gospod je in prihaja; nas spremlja in nas pričakuje.

V homiliji, 2. decembra 2013 je papež Frančišek zbranim pri sveti maši dal tri nasvete, kako se pripraviti na božič: z molitvijo, dejavno ljubeznijo in slavljenjem.

Zato naj bo tudi naše srce odprto, da se bomo pustili srečati Gospodu, ki prihaja, vse prenavlja, nam vrača veselje, upanje in se nam razodeva po bližnjem.

 


22.09.2013  Pojdite!

Letošnje srečanje mladih v Stični, 21. septembra, je bilo zaznamovano z geslom, ki je spremljalo mlade vsega sveta zbrane v mesecu juliju v Rio de Janeiru;  »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (M 28,19).

Škof Anton Jamnik nas je na festivalu Stična mladih 2013 najprej nagovoril s temi besedami: »Ljubimo drug drugega, naučimo se poslušati, razumevati, odpuščati, služiti in spoštovati brez izključevanja in preganjanja.« Nato pa je z nami podelil svojo izkušnjo srečanja s papežem Frančiškom v Rio de Janeiru. »Papež Frančišek je na svetovnem srečanju mladih v Rio de Janeiru v Braziliji naročil pozdrave za vse mlade v Sloveniji: »Bog, blagoslovi Slovenijo, Bog, blagoslovi vse mlade!« Pojdite, ne bojte se, služite. - Pred sveto mašo v stolni cerkvi sem se osebno srečal s papežem Frančiškom. Papeževa srečanja s tam navzočimi so bila kratka. Ko se je papež bližal, sem pomislil, kaj naj mu rečem. Vse se je hitro odvijalo in ko se je približal, sem mu segel v roke in rekel: »Dragi sveti oče, mladi iz Slovenije vas pozdravljamo, Slovenija vas pozdravlja, radi vas imamo.«

Mladi v Stični smo navdušeno zaploskali ob teh paževih pozdravih. Nato pa še prisluhnili besedam škofa Jamnika, ki nas je spodbujal, da »Božja ljubezen nikogar ne izključuje. Božji pogled nas ljubeče išče. Hrepenenje po Bogu je položeno v srce prav vsakega človeka: 'Nočem biti samo kupček materije!' Osamljenost, zapiranje v imaginarni svet komunikacije ter »bakterija ugodja in udobja« vodijo v apatijo, malodušje, obup ... Drugače pa je, ko sem s prijatelji, ko sem v občestvu, skupnosti, ko sem z nekom in za nekoga, takrat sem močan in pogumen. Poslani smo skupaj. Pojdite, ne bojte se, služite - z darom v srcu hitite k sodobnemu iskalcu.«

Svoj nagovor pa zaključil z besedami papeža Frančiška, ki jih je pri sveti maši v Riu de Jaineru ob sklepu svetovnega srečanja mladih položil na srca mladih: »Pojdite, ne bojte se in služite. Dragi mladi, ko se vrnete domov, se ne bojte biti velikodušni do Kristusa in pričevati o njegovem evangeliju. Prinašanje evangelija je prinašanje Božje moči, da ruje in podira zlo in nasilje, da uničuje in ruši ograde sebičnosti, nestrpnosti in sovraštva, kot tudi, da zida nov svet. Jezus Kristus računa na vas! Cerkev računa na vas! Papež računa na vas! Naj vas Marija, Jezusova in naša mati, vedno spremlja s svojo milino: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«. Amen. ...«

K temu pa je škof Jamnik še dodal: »Nikoli se ne bojte biti velikodušni z Jezusom. Splača se! Pojdite pogumno in velikodušno v svet, da bosta lahko vsak mož in vsaka žena srečala Gospoda.«


10.09.2013  Izbira poklica


V avtobiografski knjigi Spomini sv. Janez Bosko piše: "Medtem se je bližal konec leta retorike, obdobje, v katerem se študentje navadno odločajo glede svojega poklica. Sanje iz Morialda so mi bile vedno v spominu; celo večkrat so se mi ponovile še jasneje, zaradi česar, če bi jim hotel verjeti, sem moral izbrati duhovniški poklic, do katerega sem čutil nagnjenje: toda ker nisem hotel verjeti sanjam in tudi zaradi mojega načina življenja, nekaterih navad mojega srca in popolnega pomanjkanja potrebnih kreposti za ta poklic, je odločitev postala dvomljiva in zelo težka. O, če bi takrat imel kakega voditelja, ki bi skrbel za moj poklic! Zame bi bil velik zaklad, a ta zaklad mi je manjkal! Imel sem dobrega spovednika, ki me je mislil napraviti za dobrega kristjana, toda v poklic se ni hotel nikoli vmešavati. Ko sem se posvetoval s samim seboj in ko sem potem bral kakšno knjigo, ki je obravnavala izbiro poklica, sem se odločil, da bom vstopil v frančiškanski red. Če bom postal klerik v svetu, sem si rekel, bo mojemu poklicu grozil brodolom. Oklenil se bom duhovniškega poklica, odpovedal se bom svetu, šel bom v kak samostan, posvetil se bom študiju in premišljevanju ter bom tako v samoti premagoval strasti, posebno napuh, ki se je globoko zakoreninil v mojem srcu. Zato sem naredil prošnjo k reformiranim konventualcem, položil izpit, bil sprejet in vse je bilo pripravljeno za vstop v Samostan miru v Chieriju. Nekaj dni pred časom, ki je bil določen za moj vstop, sem imel ene od najbolj čudnih sanj. Zdelo se mi je, da vidim množico tistih redovnikov, oblečenih v razparane obleke, ki so tekli eden v nasprotno smer od drugega. Eden od njih mi je prišel povedat: "Ti iščeš mir, a tukaj miru ne boš našel. Poglej vedenje svojih bratov. Bog ti pripravlja drug kraj in drugo žetev." Tistega redovnika sem hotel kaj vprašati, a zbudil me je ropot in videl nisem ničesar več. Vse sem razložil svojemu spovedniku, ki ni hotel poslušati niti o sanjah niti o redovnikih. V teh zadevah, mi je odgovoril, se naj ravna vsak po svojih nagnjenjih, ne pa po nasvetih drugih.

V tistem času se je zgodilo nekaj, kar mi je onemogočalo uresničitev mojega načrta. In ker je bilo ovir veliko in so bile trajne, sem se odločil, da bom vse razložil prijatelju Comollu. Svetoval mi je, naj opravim devetdnevnico, med katero bo on pisal svojemu stricu župniku. Zadnji dan devetdnevnice sem v družbi neprimerljivega prijatelja opravil spoved in prejel obhajilo, nato bil pri maši in stregel še pri drugi v stolnici pri oltarju Marije Srednice vseh milosti. Ko sva se vrnila domov, sva res našla pismo don Comolla, napisano takole: Pozorno presodita razložene zadeve; tvojemu tovarišu bi svetoval, naj odloži vstop v kak samostan. Obleče naj kleriško obleko. Ko bo opravljal svoje študije, bo mnogo bolj spoznal tisto, kar hoče Bog od njega. Naj nima nobenega strahu, da bi izgubil poklic, saj bo z odmaknjenostjo in s pobožno dejavnostjo premagal vse ovire.Ravnal sem se po tem modrem nasvetu, resno sem se posvetil rečem, ki bi lahko koristile, da bi se pripravil na kleriško preobleko. Takoj sem naredil izpit iz retorike in potem še izpit za kleriško preobleko v Chieriju.

Pri tem želim pokazati nekaj, kar gotovo pomaga spoznati, kako smo v kolegiju v Chieriju gojili duha pobožnosti. V štirih letih, ko sem obiskoval tiste šole, se ne spominjam, da bi slišal en sam pogovor ali eno samo besedo, ki bi bila proti dobrim navadam ali proti veri. Ko sem končal letnik retorike, se jih je od 25 gojencev, kolikor jih je bilo v razredu, 21 oklenilo duhovniškega poklica, trije zdravniškega in eden trgovskega."

 

In kaj želi Bog od tebe?


15.05.2013  SPOZNAVAMO SV. JANEZA BOSKA

iz avtobiografske knjige Spomini na oratorij sv. Frančiška Saleškega, ki jo svetnik začne z besedami: »Večkrat so me spodbujali, da bi napisal spomine, ki se nanašajo na Oratorij sv. Frančiška Saleškega, in čeprav nisem mogel zavrniti ugleda (avtoritete) tistega, ki mi je svetoval, se vendar nisem mogel nikoli odločiti, da bi se ukvarjal s tem, še zlasti ker bi moral prepogosto govoriti o sebi. Zdaj je dodala ukaz najuglednejša osebnost, zaradi katere ni dovoljeno takšno odlašanje, zato naj tu predstavim zaupljive drobne reči, ki lahko kaj razložijo ali koristijo tisti ustanovi, ki jo je Božja previdnost zaupala Družbi sv. Frančiška Saleškega. Moram najprej povedati, da pišem za svoje drage sinove salezijance ...«

 

Tistega leta (1826) mi je slovesni misijon, ki so ga imeli v kraju Buttigliera, omogočil, da sem poslušal mnoge pridige. Sloves pridigarjev je vabil ljudi z vseh strani. Tudi sam sem šel z mnogimi drugimi. Na večer je bil poučen govor in premišljevanje, nato so se poslušalci lahko vrnili na svoje domove.

Nekega aprilskega večera sem se z množico vračal domov in med nami je bil neki don Calosso iz Chierija, zelo pobožen človek, ki je, čeprav upognjen od let, prehodil tisto dolgo pot, da bi šel poslušat misijonarje. Bil je kaplan v Morialdu. Ko je videl razoglavega dečka majhne postave, trdih in skodranih las, kako hodi med drugimi v velikem molku, je vrgel svoj pogled name in začel govoriti takole:

"Sin moj, odkod prihajaš? Si šel morda tudi ti k misijonu?"

"Da, gospod, šel sem k misijonski pridigi."

"Kaj si vendar mogel razumeti! Morda bi ti mati naredila kakšno bolj primerno pridigo, mar ne?"

"Res je, mati mi pogosto naredi dobre pridige; grem pa tudi zelo rad poslušat tiste od misijonarjev in zdi se mi, da sem jih razumel."

"Če mi znaš povedati štiri besede današnje pridige, ti dam štiri novčiče."

"Recite mi, samo če želite, ali naj vam jih povem iz prve ali iz druge pridige."

"Kakor ti je bolj všeč, samo da mi rečeš štiri besede. Se spominjaš, za kaj je šlo v prvi pridigi?"

"V prvi pridigi je bilo govora o potrebi darovati se pravočasno Bogu in ne odlašati s spreobrnjenjem."

"In kaj je bilo rečeno v tisti pridigi? je dodal častitljivi starec precej začuden."

"Spominjam se je precej dobro in če želite, vam jo vso ponovim."

In ne da bi čakal drugo, sem začel razlagati uvod, nato tri točke, tj. da se tisti, ki odlaša s svojim spreobrnjenjem, postavlja v veliko nevarnost, da mu zmanjka časa, milosti ali volje.

Pustil me je govoriti več kot pol ure sredi množice; potem me je vprašal takole:

"Kako ti je ime, kdo so tvoji starši, že dolgo hodiš v šolo?"

"Ime mi je Janez, oče mi je umrl, ko sem bil še otrok. Mati je vdova in vzdržuje pet oseb. Naučil sem se brati in malo pisati."

"Nisi študiral Donata ali slovnice?"

"Ne vem, kaj so te reči."

"Bi rad študiral?"

"Zelo, zelo."

"Kaj te ovira?"

"Moj brat Anton."

"Zakaj te Anton ne pusti študirati?"

"Ker sam ni hotel hoditi v šolo, pravi, da noče, da drugi izgublja čas s študijem, kakor ga je izgubil on, toda če bi jaz mogel iti v šolo, bi gotovo študiral in ne bi izgubljal časa."

"Zakaj bi želel študirati?"

"Da bi postal duhovnik."

"In zakaj bi hotel postati duhovnik?"

"Da bi se približal tolikim svojim tovarišem, ki niso hudobni, toda taki postanejo, ker nihče ne skrbi zanje, jim govoril in jih poučeval v veri."

Ta moj odkrit in, rekel bi, pogumen pogovor je napravil velik vtis na tistega svetega duhovnika, ki medtem ko sem govoril, ni dvignil pogleda z mene. Ko smo medtem prišli do točke na poti, kjer se je bilo treba ločiti, me je pustil s temi besedami: "Bodi pogumen; mislil bom nate in na tvoj študij. V nedeljo me pridi s svojo materjo pogledat in uredili bomo vse."

Naslednjo nedeljo sem res šel s svojo materjo in sklenilo se je, da me bo on sam učil enkrat na dan, drugi del dneva pa bi naj porabil za delo na polju, da bi zadostil bratu Antonu. Ta se je sprijaznil, ker bi s tem začel po poletju, ko poljski opravki ne delajo več velike skrbi.

Takoj sem se izročil rokam don Calossa rokam, ki je komaj pred nekaj meseci prišel v tisto kaplanijo. Popolnoma sem se mu odkril. Brez odlašanja sem mu povedal vsako besedo, vsako misel in vsako dejanje. To mu je zelo ugajalo, kajti na podlagi tega, me je lahko vodil v duhovnem in časnem.

Takrat sem spoznal, kaj pomeni imeti stalnega voditelja, zvestega prijatelja duše, za katerega sem bil prikrajšan do tistega časa. Med drugim mi je takoj prepovedal neko pokoro, neprimerno moji starosti in naravi, ki sem jo navadno opravljal. Opogumil me je hoditi k spovedi in obhajilu in me je naučil, kako vsak dan opraviti kratko premišljevanje, ali bolje, malo duhovnega branja. Ves čas, ki sem ga imel ob prazničnih dneh, sem preživel pri njem. Med tednom sem mu, kolikor sem mogel, hodil streč pri sveti maši. Takrat sem začel okušati, kaj je duhovno življenje, saj sem prej ravnal bolj materialno in kakor stroj, ki kaj naredi, ne da bi vedel za vzrok.«


 

 



01.05.2013  new site



19.04.2013  V pričakovanju don Boska

V teh dneh v naših srcih raste pričakovanje ob skorajšnjem prihodu relikvij sv. Janeza Boska med nas.

 

Sv. Janez Bosko pravi: »Hočete storiti kaj dobrega? Vzgajajte mladino. Hočete storiti kaj svetega? Vzgajajte mladino. Hočete storiti kaj Božjega? Vzgajajte mladino. Kajti od vseh stvari je vzgoja najbolj božanska«


Kdo je sv. Janez Bosko? Svetnik, ki je kot duhovnik vse svoje življenje posvetil Bogu za mlade, jih zbiral v oratoriju in bil za njih ljubeči oče, učitelj in vzgojitelj. Svoj vzgojni sistem je utemeljil na veri, razumu in ljubeznivosti. Danes njegovo vzgojno delo nadaljujemo salezijanci, sestre hčere Marije Pomočnice, sotrudniki in vsi, ki se navdihujejo pri njegovi duhovnosti in vzgojnem modelu.

Leta 2015 bomo praznovali 200 letnico rojstva sv. Janeza Boska. V pripravi na ta dogodek od aprila 2009 romajo po svetu njegove relikvije. Pod geslom Svetnik med nami jih bomo od 1. do 17. maja 2013 sprejeli v Sloveniji. 5. in 6. maja pa prihajajo tudi na Gorenjsko. V nedeljo, 5. maja se bodo najprej za kratek čas ustavile v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Od 18.00 dalje pa bo pred blejsko župnijsko cerkvijo sv. Martina potekal uvodni program v pričakovanju don Boskovih relikvij, ki jih bomo sprejeli ob 18.45; sledila bo sveta maša in možnost osebne počastitve. Nato bomo relikvije prenesli k sestram hčeram Marije Pomočnice (Partizanska c. 6), kjer bo potekalo celonočno bdenje. K nočni molitvi vabimo VSE, lahko se pridružite kadarkoli, molitev pa bodo vodile skupine: 22.30 mladinske skupine, animatorji, skavti, ministranti; 23.30 zakonske skupine; 00.30 bralci Božje besede; 1.30 ŽPS, katehistinje; 2.30 biblične skupine, pevski zbori; 3.30 duhovna gibanja; 4.30 molitvene skupine; 5.30 ročna dela, skupine za žene; 6.30 Karitas. V ponedeljek dopoldne, 6. maja bomo ob 8. uri obhajali hvalnice, ob 10. uri sveto mašo, ob 12. uri pa se poslovili od tega velikega priprošnjika pri Bogu.

Po svetu so se v teh letih njegovega romanja zgodili mnogi čudeži, fizični in duhovni. Katere milosti pa potrebujem jaz/mi? Ne zamudite tudi vi priložnosti mnogih milosti, ki nam jih pripravlja Gospod po tem svetniku, vzoru mladih in vzoru vzgojiteljev.

Don Bosko se želi srečati s teboj, s starši, zakonci, vzgojitelji, še zlasti pa z otroki in mladimi.


24.03.2013  Usmiljen Božji obraz

 

Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so:

»Blagoslovljen kralj,ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mirin slava na višavah!«

Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« (Lk 19,28-44)

 

Z Jezusom smo vstopili v Jeruzalem, kjer srčno želi obhajati zadnjo večerjo s svojimi učenci; kjer bo nesel težki križ za naše odrešenje; kjer bo umrl in potem ...

naj vstali Gospod v Vas množi življenje, veselje, mir ter spoznanje Njegove ljubezni. Njegova obljuba: Pred vami pojdem. Pojdite v vaš vsakdanjik, tam me boste videli! (prim. Mt 28,10), naj bogati Vaše dneve.




13.03.2013  Annuntio vobis gaudium magnum: habemus Papam

 

Oznanjam vam veselo novico: Imamo papeža! - to je iz lože vatikanske bazilike naznanil protodiakon Jean-Louis Cardinal Tauran in povedal, da je Argentinec kardinal Jorge Mario Bergogli postal papež Frančišek. Njegove prve besede so bile:

„Bratje in sestre, dober večer. Veste, da je naloga konklava dati Rimu škofa. Zdi se, da so ga šli moji kolegi kardinali poiskat skoraj na konec sveta. In zdaj smo tukaj. Zahvaljujem se vam, da ste me sprejeli, da je škofijska skupnost Rima sprejela svojega škofa. Hvala. Najprej bi rad zmolil za našega papeža emeritusa, Benedikta XVI. Vsi skupaj molimo zanj, da bi ga Gospod blagoslovil in bi ga Marija varovala.

Očenaš ... Zdravamarija ... Slava Očetu ...

„In zdaj začenjamo to pot, škof in ljudstvo, pot cerkve v Rimu, ki je tista, ki predseduje v ljubezni vsem drugim cerkvam. To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja. Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo. Želim, da bi bila ta pot Cerkve, ki jo danes začenjamo in na kateri mi bo pomagal moj kardinal vikar, plodna za evangelizacijo tega lepega mesta. Zdaj pa bi vam rad dal svoj blagoslov. Pred tem pa vas prosim za eno uslugo: preden bo škof blagoslovil ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, da me blagoslovi. To je molitev ljudstva, ki prosi blagoslova za svojega škofa. V tišini zmolimo to molitev ljudstva, to vašo molitev zame."

Potem je podelil blagoslov mestu in svetu.

„Hvala vam za sprejem. Molite zame in kmalu se spet vidimo. Jutri bi rad odšel molit k Mariji, da bi varovala ves Rim. Lahko noč in dober počitek!"

 

Slovenski škofje pa so ob tem sporočili:

"Veselimo se izvolitve novega papeža. Bogu smo hvaležni, da nam je v Svetem očetu Frančišku dal novega naslednika apostola Petra, čigar temeljno poslanstvo je, da svoje brate in sestre potrjuje v veri. Prepričani smo, da bo tudi novi papež, podobno kot njegova dva velika predhodnika, z Božjo pomočjo uspešno izvrševal zaupano poslanstvo in pogumno vodil Katoliško Cerkev v zahtevnih časih. Izrekamo mu svojo vdanost in kličemo na njegovo odgovorno delo obilen Božji blagoslov. Veselimo se, da prihaja iz Argentine, kjer je katoliška Cerkev zelo živo občestvo. Vse vernike v Sloveniji prosimo, naj delo novega papeža pospremijo z gorečimi molitvami k Svetemu Duhu."


07.02.2013  SPOZNAVAMO SV. JANEZA BOSKA

iz avtobiografske knjige Spomini na oratorij sv. Frančiška Saleškega, ki jo svetnik začne z besedami: »Večkrat so me spodbujali, da bi napisal spomine, ki se nanašajo na Oratorij sv. Frančiška Saleškega, in čeprav nisem mogel zavrniti ugleda (avtoritete) tistega, ki mi je svetoval, se vendar nisem mogel nikoli odločiti, da bi se ukvarjal s tem, še zlasti ker bi moral prepogosto govoriti o sebi. Zdaj je dodala ukaz najuglednejša osebnost, zaradi katere ni dovoljeno takšno odlašanje, zato naj tu predstavim zaupljive drobne reči, ki lahko kaj razložijo ali koristijo tisti ustanovi, ki jo je Božja previdnost zaupala Družbi sv. Frančiška Saleškega. Moram najprej povedati, da pišem za svoje drage sinove salezijance ...«

 

Medtem sem dosegel deveto leto. In v tisti dobi sem imel sanje, ki so se mi globoko vtisnile v spomin za vse življenje. V sanjah se mi je zdelo, da sem bil blizu doma, na zelo prostranem dvorišču, kjer je bila zbrana velika množica dečkov, ki so se zabavali. Nekateri so se smejali, drugi igrali, nemalo jih je preklinjalo. Ko sem slišal kletve, sem se takoj vrgel mednje ter uporabljal pesti in besede, da bi umolknili. V tistem trenutku se je prikazal častitljiv mož v zrelih letih, plemiško oblečen. Bel plašč mu je pokrival vso postavo; toda njegov obraz se je svetil tako, da ga nisem mogel znova pogledati. Poklical me je po imenu in mi ukazal, naj se postavim na čelo tistih dečkov: "Ne z udarci, ampak s krotkostjo in ljubeznijo si boš moral pridobiti te svoje prijatelje. Začni jih torej takoj poučevati, kako grd je greh in kako dragocena je krepost."

Zmeden in prestrašen sem odgovoril, da sem ubog in neveden deček, nesposoben govoriti o veri tistim fantom. V tistem trenutku so se dečki nehali prepirati, kričati in preklinjati, vsi so se zbrali okoli tistega, ki je govoril.

Skoraj ne da bi vedel, sem rekel: "Kdo ste vi?" In dodal: "Ki mi ukazujete nemogoče reči?" "Prav zato, ker se ti zdijo take reči nemogoče, jih moraš mogoče narediti s pokorščino in znanjem." "Kje in kako se bom mogel tega naučiti?" "Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom moreš postati moder, brez njenega vodstva pa vsaka modrost postane nespamet.

"Toda kdo ste vi, ki tako govorite?"

"Jaz sem sin tiste, katero te je tvoja mati naučila pozdravljati trikrat na dan."

"Mati mi pravi, da naj se ne družim s tistimi, ki jih ne poznam; zato mi povejte svoje ime."

"Za moje ime vprašaj mojo mater."

V tistem trenutku sem ob njem zagledal ženo veličastnega videza, ogrnjeno v plašč, ki se je bleščal na vse strani, kot da bi bil vsak njegov šiv najsvetlejša zvezda. Ko je videl, da sem zmeraj bolj zmeden v svojih vprašanjih in odgovorih, mi je namignil, naj se ji približam; ko me je z dobroto prijela za roko, mi je rekla: "Poglej!" Ozrl sem se in opazil, da so vsi tisti dečki pobegnili, in namesto njih sem videl množico kozličev, psov, mačkov, medvedov in še mnogo drugih živali. "To je tvoje polje, tu moraš delati. Postani ponižen, močan in krepak in to, kar zdaj vidiš, da se godi tem živalim, boš moral storiti za moje otroke."

Obrnil sem pogled in, glej, namesto divjih živali se je prikazalo prav toliko krotkih jagnjet, ki so vsa poskakujoč tekala okrog, blejoč, kakor da bi slavila tistega moža in tisto gospo.

V tistem trenutku, še vedno v sanjah, sem začel jokati in sem prosil tistega, če bi hotel govoriti tako, da bi ga razumel, ker nisem vedel, kaj naj bi vse to pomenilo.

Tedaj mi je ona položila roko na glavo in mi rekla: "Ob svojem času boš vse razumel."

Ko je to izrekla, me je zbudil ropot.

Bil sem zmeden. Zdelo se mi je, da me bolijo roke zaradi udarcev, ki sem jih dajal, in da me boli obraz od zaušnic, ki sem jih dobil; potem pa so mi tista osebnost in tista žena, povedano in slišano tako zaposlili misli, da vso noč nisem mogel zaspati.

Zjutraj sem hitro in z vnemo pripovedoval tiste sanje najprej svojima bratoma, ki sta bruhnila v smeh, nato svoji materi in babici. Vsak je isto po svoje razložil. Brat Jožef je rekel: "Postal boš pastir koz, ovac ali drugih živali." Moja mati pa: "Kdo ve, če ne boš postal duhovnik." Anton odrezavo: "Morda boš poveljnik razbojnikov." Toda babica, ki je precej vedela o teologiji, čeprav je bila čisto nepismena, je dala končni odgovor: "Za sanje se ni treba meniti."

Bil sem istega mnenja kakor babica, vendar tistih sanj nikoli nisem mogel pregnati iz uma. Reči, ki jih bom razložil potem, bodo dale temu kak pomen. Vedno sem molčal o vsem; moji sorodniki niso marali za to. A ko sem leta 1858 šel v Rim, da bi s papežem razpravljal o salezijanski družbi, je ta želel, da podrobno pripovedujem vse reči, ki bi imele tudi le videz nadnaravnosti. Tedaj sem prvič pripovedoval o sanjah, ki sem jih imel v dobi iz devetega v deseto leto. Papež mi je ukazal, naj jih napišem dobesedno, podrobno in jih v osrčenje zapustim sinovom družbe, ki je bila cilj tistega potovanja v Rim.

 


22.01.2013  SPOZNAVAMO SV. JANEZA BOSKA

iz avtobiografske knjige Spomini na oratorij sv. Frančiška Saleškega, ki jo svetnik začne z besedami: »Večkrat so me spodbujali, da bi napisal spomine, ki se nanašajo na Oratorij sv. Frančiška Saleškega, in čeprav nisem mogel zavrniti ugleda (avtoritete) tistega, ki mi je svetoval, se vendar nisem mogel nikoli odločiti, da bi se ukvarjal s tem, še zlasti ker bi moral prepogosto govoriti o sebi. Zdaj je dodala ukaz najuglednejša osebnost, zaradi katere ni dovoljeno takšno odlašanje, zato naj tu predstavim zaupljive drobne reči, ki lahko kaj razložijo ali koristijo tisti ustanovi, ki jo je Božja previdnost zaupala Družbi sv. Frančiška Saleškega. Moram najprej povedati, da pišem za svoje drage sinove salezijance ...«


1. Otroštvo desetih let

"Rodil sem se na dan, posvečen Mariji vnebovzeti, leta 1815 v Morialdu, ki je zaselek Castelnuovega d'Asti. Moji materi je bilo ime Marjeta Occhiena, bila je iz Capriglia, mojemu očetu pa Frančišek. Bila sta kmeta, ki sta si z delom in varčnostjo pošteno služila vsakdanji kruh. Moj dobri oče je skoraj zgolj s svojim delom vzdrževal babico, ki je bila stara sedemdeset let in so jo mučile razne tegobe, in nas, tri sinove, od katerih je bil Anton najstarejši, iz prvega zakona, drugi je bil Jožef, najmlajši pa Janez, to sem jaz, poleg tega pa še dva delavca na polju.

Nisem še izpolnil dveh let, ko nas je dobri Bog obiskal s hudo nesrečo. Ljubljeni oče, poln moči, v cvetu let, najbolj navdušen, da bi otroke krščansko vzgajal, je nekega dne, ko se je vrnil z dela domov, ves moker od potu stopil v podzemno in hladno klet. Zaradi dihalnih motenj in po oteženem dihanju je zvečer nastopila huda mrzlica. Vse prizadevanje je bilo zaman in po nekaj dneh se je znašel na robu življenja. Okrepljen z vsemi tolažili vere in ko je moji materi priporočal zaupanje v Boga, je umrl v zreli dobi, star 34 let, 12. maja 1817.

Ne vem, kaj je bilo z menoj ob tisti žalostni priložnosti; spominjam se samo, in to je prvi dogodek življenja, ki ga imam pred očmi, da so vsi odhajali iz sobe pokojnika, jaz pa sem hotel na vsak način ostati. "Pojdi, Janez, pojdi z menoj," je ponavljala žalostna mati. "Če ne pojde oče, ne grem," sem odgovoril. "Ubogi otrok," je poprijela mati, "pojdi z menoj, nimaš več očeta." Ko je to izgovorila, je bruhnila v močan jok, me prijela za roko in me odvedla drugam, medtem ko sem jokal, ker je jokala ona. Saj v tisti dobi gotovo nisem mogel razumeti, kako velika nesreča je izgubiti očeta.

Ta dogodek je vso družino spravil v pobitost. Treba je bilo vzdrževati pet ljudi; pridelkov letine, ki so bili naš edini vir, zaradi strašne suše ni bilo; živila so dosegala pravljične cene. Pšenico se je plačevalo do 25 frankov za vrečo in koruzo ali proso po 16 frankov. Mnogi sodobniki tistega časa mi zagotavljajo, da so reveži zavzeto prosili malo otrobov, da bi jih vsuli v ubogo juho, ali fižola, da bi si pripravili hrano. Na travnikih je bilo mogoče najti mrtve ljudi s polnimi usti trave, s katero so si skušali potešiti kruto lakoto.

Mati mi je večkrat pripovedovala, da je družini dala jesti, dokler je kaj imela; potem je izročila vsoto denarja sosedu, ki se je imenoval Bernard Cavallo, da bi šel iskat hrano. Tisti prijatelj je hodil po raznih tržnicah in ni mogel priskrbeti ničesar, niti za veliko denarja. Po dveh dneh se je proti večeru vrnil, težko pričakovan; a ko je povedal, da nima ničesar s seboj razen denarja, je strah obšel vse, saj so tistega dne dobili borno hrano in se bali usodnih posledic lakote po noči. Ne da bi se prestrašila, je šla mati k sosedom, da bi ji posodili kaj živeža, a ni našla nikogar, ki bi ji lahko priskočil na pomoč. "Moj mož mi je rekel, ko je umiral," je spregovorila, "naj zaupam v Boga. Zato pridite, pokleknimo in molimo." Po kratki molitvi je vstala in rekla: "V skrajnih primerih je treba uporabiti skrajna sredstva." Nato je odšla v hlev, s pomočjo imenovanega Cavalla zaklala telička, ga en del takoj skuhala in tako nahranila izčrpano družino. Za naslednje dni so potem preskrbeli žito, ki so ga po najvišji ceni mogli pripeljati iz oddaljenih krajev.

Vsak si lahko predstavlja, kako je morala trpeti in se truditi moja mati tisto nesrečno leto. Toda z neutrudnim delom, z nenehnim varčevanjem, z razmišljanjem o najmanjših stvareh in z resnično previdnostno pomočjo je bilo mogoče prebroditi stisko zaradi hrane. Ta dejstva mi je mati večkrat pripovedovala in potrdili so jih bližnji sorodniki ter prijatelji.

Ko je bilo tisto strašno pomanjkanje mimo in so se domače razmere izboljšale, je mati dobila ponudbo za zelo primereno poroko; toda takoj je odgovorila: "Bog mi je dal moža in mi ga vzel; umirajoč mi je zaupal tri sinove in bila bi kruta mati, če bi jih zapustila v trenutku, ko me močno potrebujejo." Odgovorili so ji, da bi njene sinove zaupali dobremu varuhu, ki bi zelo skrbel zanje. "Varuh," je odgovorila širokosrčna žena, "je prijatelj, jaz pa sem mati svojih otrok; nikoli jih ne bom zapustila, četudi bi mi kdo hotel dati vse zlato sveta."

Njena največja skrb je bila vzgojiti svoje otroke v veri, navaditi jih ubogljivosti in jih zaposliti z rečmi, primernimi tisti dobi. Ko sem bil še majhen, me je sama naučila molitve; ko sem bil dovolj star, da sem se družil z bratoma, me je navajala z njima poklekniti zjutraj in zvečer, in vsi skupaj smo molili jutranje in večerne molitve z delom rožnega venca. Spominjam se, da me je ona sama pripravila na prvo spoved, me spremljala v cerkev, šla najprej sama k spovedi, me priporočila spovedniku in mi po spovedi pomagala opraviti zahvalo. Spremljala me je vse dotlej, ko me je imela za sposobnega, da sam vredno opravim spoved.

Medtem sem dosegel deveto leto; mati me je želela dati v šolo, a bila je zelo v zadregi, ker smo bili od Castelnuovega pet kilometrov daleč. Da bi šel v zavod, je nasprotoval brat Anton. Prišlo je do sporazuma. Pozimi sem obiskoval šolo v bližnji vasici Capriglio, kjer sem se naučil osnov branja in pisanja. Moj učitelj je bil zelo pobožen duhovnik z imenom Jožef Delacqua, ki je bil zelo pozoren do mene; zelo rad se je ukvarjal z mojim izobraževanjem in še bolj z mojo krščansko vzgojo. Poleti sem nato zadostil svojemu bratu z delom na polju."

 

Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon