Don Bosko je pri svojem vzgojnem delu žel mnoge uspehe, fantje so ob njem postajali dobri kristjani in pošteni državljani. Zato so ga večkrat prosili, da bi ustno ali pisno podal nekaj misli o svojem tako imenovanem preventivnem vzgojnem sistemu. Zaradi pomanjkanja časa pa tega ni nikoli storil zelo sistematično (Ciglar, Vzgajajmo z don Boskovim srcem).

V Pismu iz Rima 10. maja 1884 pa vseeno daje najpomembnejša navodila svoje vzgoje:

»Naj sem blizu ali daleč, vedno mislim na vas. Eno samo željo imam, da bi vas videl srečne tukaj na zemlji in v večnosti. Vi ste moja edina in nenehna skrb. Ta želja me je nagnila, da vam pišem to pismo. Ko sem se odpravljal k počitku, sem začel moliti in napol v spanju ali v neki raztresenosti, sem zagledal tale prizor; poln življenja, razgibanosti in veselja. Nekateri fantje so tekali, drugi skakali, tretji se lovili. Tu so se igrali mačke in miši, tam črnega moža ali pa so nabijali žogo. Skupina fantov je z očmi in ušesi poslušala duhovnika, ki jim je pripovedoval zgodbico. Neki klerik se je igral s fanti ‘glejte vodico’ ali ‘razne poklice’. Petje, smeh in kričanje so se razlegali povsod. Okrog klerikov in duhovnikov so se zbirali fantje in veselo vzklikali. Videlo se je, da je vladala med fanti in predstojniki prava prisrčnost in zaupljivost. Prizor me je očaral in moj spremljevalec mi je dejal: »Vidite, domačnost rodi ljubezen in ljubezen zaupanje. V takem ozračju se srca odpirajo in fantje povedo učiteljem in predstojnikom vse brez strahu. Pri spovedi in v vsakdanjem življenju so odkritosrčni in za kogar vedo, da jih resnično ljubi, ubogljivo storijo vse, karkoli jim zapove.« (Bosko, Pismo iz Rima 10. maj 1884)

Don Bosko sam je dejal, da vse njegove vzgojne ustanove nosijo pečat: doma, župnije, dvorišča in šole.

Značilnost doma je domačnost, ljubeči in zaupljivi odnosi, medgeneracijski dialog, brezpogojna sprejetost, poslušanje in medsebojne obogatitve. Samo v odnosu lahko vzgajamo in samo v odnosu se rane ozdravljajo. Don Bosko sam je zapisal: »Dovolite mi, da vam povem nekaj, pa naj nikar ne bo nihče užaljen: vi vsi ste tatovi! Ponovno vam pravim, da ste me vsega oropali. Očarali ste me s svojo dobrohotnostjo in ljubeznivostjo, prevzeli ste mi pamet s svojo pobožnostjo. Ostalo mi je samo še ubogo srce … in živa želja, da vas ljubim v Gospodu, da vam storim dobro, da rešim vaše duše.« (E III 1958, 1389)

Vsak vzgojitelj si mora torej prisvojiti don Bosko odločitev: »Za vas študiram, za vas delam, za vas sem pripravljen dati življenje«. Mladi morajo čutiti, da so resnično ljubljeni, okusiti morajo vzgojiteljevo dobroto in popolno sprejetost. Posebno vzdušje so naredili v njegovih vzgojnih ustanovah večerni govori ali tako imenovana »beseda za lahko noč«, s katero je povzel dan, povedal fantom pomembne novice in spodbudno misel, ki jih je spremljala v naslednjem dnevu. To je prinašalo med vzgojitelje in mlade posebno zaupanje in domačnost.

Drugi pečat don Boskovega vzgojnega sistema je šola, ki uči za življenje. Preventivni vzgojni sistem spodbuja mlade k zvestemu in zavzetemu izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti glede šole, dela, poklica, poslanstva … Pri tem se je don Bosko posluževal metode asistence, to je nenehne navzočnosti med mladimi, osebnega pogovora ali tako imenovane ‘besedice na uho’, ko je mlademu na samem prišepnil na uho besedico spodbude, opozorila … Vzgojitelj je pri tem postavil v središče vzgojnega procesa mladega človeka in ne zgolj določenih pravil.

Tretji pečat don Boskovega preventivnega vzgojnega sistema je dvorišče za veselje in prijateljstvo. To je čas odmora, prostega časa … Don Bosko se je zavedal, da je ravno to čas, ko si lahko pridobi srca mladih, zato jih ni pustil nikoli same, bil je med njimi kot vzgojitelj in prijatelj. Za njih je organiziral razne dejavnosti: nogomet, košarko, gledališče, glasbo, sprehode … Vedel je, da mladi potrebujejo zabavo, veliko gibanja in prostega druženja. Preko tega jim je dajal občutek velike prostosti, da so skakali, tekali, kričali, se veselili, a za vsako ceno je skušal preprečiti, da bi delali slabo in grešili. To je v mladih zbujalo veselje nad življenjem, hvaležnost Bogu in odgovornost v prevzemanju nalog in poslanstva.

Četrti pečat pa je župnija, ki evangelizira. Don Boskovega preventivnega vzgojnega sistema ne moremo razumeti brez duhovne dimenzije, brez vere v Jezusa Kristusa. Mlade je spodbujal k rednemu prejemanju zakramentov spovedi in obhajila, k pogostemu obisku Najsvetejšega v cerkvi ter k pobožnosti do Marije. Zavedal se je, da brez urejenega odnosa do Boga, brez čiste in mirne vesti mladi ne morejo doživeti pravega veselja in ne morejo biti srečni. Nemogoče je namreč biti pristno vesel, če nam greh teži vest.

Vsi štirje pečati, ki v sebi skrivajo občestveno duhovnost: dom, ki sprejema; šola, ki uvaja v življenje; župnija, ki evangelizira, in dvorišče za veselje in prijateljske stike so temeljne značilnosti don Boskovega preventivnega sistema za vzgojo mladih. Slonijo pa povsem na besedah sv. Pavla, ki pravi: “Ljubezen je dobrotljiva, potrpežljiva, vse pretrpi, vse upa in prenaša kakršnokoli nevšečnost.” (1Kor 13,4)

Poleg ljubeznivosti dajeta značilno vzdušje salezijanski vzgoji še razum in vera. Razumnost za don Boska pomeni pravo mero vsega, preprostost, beg pred pretiravanjem in pravo ljubezen. Prav tako je prepričan, da je »vzgoja je stvar srca, čigar gospodar je samo Bog. Mi ne bi mogli v ničemer uspeti, če nas Bog sam ne bi poučil v tej umetnosti in nam ne bi dal ključev v roke« (E IV 1959, 209).Tak način vzgoje temelji na ljubeznivosti, razumu ter veri in daje v središče vzgojnega procesa mladega človeka.

Ko opazujemo mlade iz don Boskovega časa in mlade danes, lahko opazimo, da se niso pravzaprav nič kaj spremenili. Spremenjen je samo kontekst, v katerem živimo. Ne glede na drugačnost časov pa še vedno velja temeljno don Boskovo sporočilo, da bo naša vzgoja uspešna le, če bomo vzgajali z ljubeznijo, razumom in vero. In kot se je don Bosko učil ljubezni pri Jezusu, tako smo tudi mi danes povabljeni, da se jo učimo pri Njem.

Naj v nas raste vedno bolj goreča ljubezen do otrok in do mladih; naj naši domovi, župnijska in druga občestva postanejo dom, ki sprejema; šola, ki uvaja v življenje; župnija, ki evangelizira in dvorišče za veselje in prijateljske stike. In naj nam bo na tej poti veliki priprošnjik sv. Janez Bosko, vzor mladih in vzor vzgojiteljev.

Za bolj obširno poglobitev glej: Ciglar, Tone. 2009. Vzgajajmo z don Boskovim srcem. Ljubljana: Salve.