God bl. Lavre Vicuña

22. januarja goduje bl. Lavra Vicuña .


Lavra se je rodila 5. aprila1891 v čilenskem Santiagu očetu Joseju Domingu in materi Mercedes. Kmalu po njenem rojstvu je mora družina bežati na jug države, kajti januarja 1891 je v Čile izbruhnila civilna vojna, Lavrin oče pa je bil vojaški uradnik. Naselili so se v majhnem kraju Temuco in tam ostali 8 let. Leta 1893 se je rodila sestrica Julija Amanda, dva meseca pozneje pa je oče nenadoma umrl.

Poleti leta 1899 je gospa Vicuna z obema hčerkama emigrirala v Argentino. Tu je spoznala Manuela Mora in se preselila na njegovo posestvo v Quilquihue, v bližino Junin de los Andes.

21. januarja 1900 sta bili Lavra in Amanda sprejeti v Zavod sester Hčera Marije Pomočnice v Juninu de los Andes.

Nekega dne nam je s. Azocar pri uri verouka govorila o zakramentu svetega zakona in o teži greha, kdor živi brez tega zakramenta. Laura je takrat pomislila na svojo mamo ter se od prevelike žalosti onesvestila.

Poletne počitnice sta Laura in Julija preživljali pri mami na Morovem posestvu. Manuel Mora si je večkrat hotel lastiti Laurino čednost, vendar se mu je junaško uprla.

Leta 1902 so začeli novo šolsko leto nekoliko prej, saj je prišel na obisk salezijanec msgr. Janez Cagliero. Lavra je osebno govorila z njim in ga prosila, da bi smela postati Hčerka Marije Pomočnice. Hkrati pa je čutila, da jo Gospod prosi nekaj drugega. Tako sta v njej počasi dozoreli dve veliki dejanji: privatne zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter daritev svojega življenja za mamino rešitev, ki je neurejeno živela z nasilnim Manuelom Morom.. Vse njene molitve za mamo namreč niso pomagale, zato se je odločila, da Bogu ponudi svoje življenje zanjo.

Od druge polovice septembra do začetka novembra 1903 je Lavra že bolehala in na mamino željo preživela na Morovem posestvu. Vsi so mislili, da bo ozdravela, Laura pa je vedela, da je Bog sprejel njeno daritev. Novembra 1903 se je z mamo preselila v malo hišico v Junin, kjer je 22. januarja 1904 umrla stara dobrih 12 let. Isti dan je rekla mami: »Mama, jaz bom umrla! Že pred časom sem svoje življenje darovala zate, da bi se ti vrnila k Bogu … Mama, ali mi obljubiš to?« Mama jo je gledala z razprtimi očmi, ji stisnila roke in vsa v solzah rekla: »Prisežem ti!«

Leta 1955 se je začel proces beatifikacije in kanonizacije Lavre Vicuna. 3. septembra 1988 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo in jo postavi za vzor mladini.


Misli bl. Lavre:

»Nimam strahu, sem v Marijinih rokah.«

»Zatajevala se bom v vsem, kar bi me odvedlo od Boga.«

»Marija je moja Mati! Nič me ne naredi bolj srečno kot misliti na to, da sem Marjina hči.«

»Kako bomo srečni v nebesih z Jezusom in Marijo, če ju bomo na zemlji vedno ljubili.«

»Bodi vztrajen v krepostih, nebesa ti bodo še naprej pomagala.«

»Če se pogosto spominjamo, da nas Bog vidi, koliko slabega lahko preprečimo.«

»Želim začeti na zemlji življenje, ki se bo nadaljevalo v nebesih.«

»Kjerkoli sem, v razredu ali na dvorišču, me spremlja spomin na Boga, me tolaži in mi pomaga, da naredim vse na najboljši način«.

»Zame moliti, igrati se ali delati je ista stvar. Če delam to, kar me prosijo, delam to, kar želi Bog. In to si želim, to je moja najboljša molitev«.

»Jezus želim narediti kar vem in lahko, da boš bolj poznan in ljubljen.«

»Ljubimo in pomagajmo ubogim: njih ima Jezus posebej rad.«