Zdi se, da se je tudi tukaj ponovilo tisto, o čemer pripoveduje sveti evangelij po štiridesetdnevnem postu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ko se je moral premagani satan umakniti izpred Jezusovega obličja, so se mu približali angeli. Dečki so don Boskovo sobo imeli za skrivnosten vrt, kjer so rasle vse najlepše kreposti. Imeli so jo za preročišče, kjer je mati Božja Marija izrekala svojo voljo; bila jim je veža, iz katere so mogli stopati v nebesa in govoriti v njej z nebeščani. Ko so prestopali prag te sobice, se niso mogli otresti nekega posebnega občutka spoštovanja in občudovanja. Tudi mati Marjeta je mislila prav tako. Prenesla je svojo posteljo v sobico, ki je bila don Boskovi sobi najbliže. Iz raznih znamenj je sklepala, da je don Bosko prebedel dobršen del noči. Dozdevalo se ji je tudi, da se od časa do časa dogaja marsikaj, česar si ona ni mogla razložiti.

Tako je nekoč pripovedovala Jakobu Belliju, da je slišala nekaj ur pred zoro, kako je don Bosko v svoji sobi z nekom govoril. Dozdevalo se ji je, da je sedaj vpraševal, potem pa zopet odgovarjal. Prisluhnila je, pa vendar ni mogla ničesar razumeti. Četudi je bila popolnoma prepričana, da brez njene vednosti nihče ni mogel vstopiti v sinovo sobo, je vprašala don Boska, s kom je govoril.

Don Bosko ji je rekel: »Govoril sem z Alojzijem Comollom.«

»Comollo je že vendar pred leti umrl.«

»Pa vendar je tako.« – Don Bosko ni ničesar več dodal. Videti pa je bilo, da ga navdaja pomembna misel. Ves rdeč v obraz in z bleščečimi očmi je brez miru nekaj dni hodil okoli. Čez nekaj dni je don Bosko potreboval kelih, pa ni vedel, kako bi mogel priti do njega. Pri hiši ni bilo niti beliča. Tedaj pa je neke noči sanjal, da je v njegovem kovčku zadostna vsota za nakup. Naslednjega dne je šel v Turin. Med potjo se je spomnil na sanje. Predstavljal si je, kako lepo bi bilo, če bi se uresničile. Zgrabila ga je taka radovednost, da se je vrnil in šel gledat v kovček. Vedel je, da mu denarja nihče ne bi mogel položiti v kovček, saj je bil vedno pod nadzorom. Toda ko je odprl kovček, je našel v njem osem skudov, prav tisto vsoto, ki jo je potreboval za nakup keliha. Mati Marjeta pač ni imela ne časa ne priložnosti za taka presenečenja. Razen tega pa se je tudi ona celi zadevi močno čudila.

Najbolj neverjeten dogodek pa je don Bosko prvikrat sam pripovedoval šestnajst let potem, ko se je zgodil. Leta 1864 je nekega večera po večernih molitvah poklical k sebi v predsobo, kakor je to od časa do časa navadno delal, vse tiste, ki so bili že člani njegove kongregacije; med temi so bili: Viktor Alasonatti, Mihael Rua, Janez Cagliero, Celestin Durando, Jožef Lazzero in duhovnik Julij Barberis.

Spodbujal jih je, da bi se znali čim bolj odtrgati od sveta in od svojih družin in tako mogli slediti našemu Gospodu Jezusu Kristusu, in nato nadaljeval: »Večkrat sem vam že pripovedoval o stvareh, ki sem jih zvedel v obliki sanj in iz katerih moremo sklepati, kako zelo nas presveta Devica ljubi in podpira. Ker smo danes sami in zato, da bi vsak jasno doumel, da je Devica Marija sama priklicala v življenje našo družbo, ter da bi se še bolj vneli za delo v večjo Božjo slavo, vam ne bom opisoval kakšnih sanj, ki sem jih imel, temveč povedal nekaj, kar mi je nebeška Mati sama pokazala. Ona zahteva od nas, da položimo vanjo vse naše upanje. Govorim vam poln zaupanja, vendar želim, da bi tega, kar vam bom povedal, ne pravili drugim, niti tistim, ki živijo z nami pod isto streho, niti ljudem zunaj Oratorija. Ne bi rad, da bi komurkoli dali povod, da bi o nas hudobno govoril. Ko sem nekega dne v letu 1947 veliko premišljeval, kako bi mogel storiti čim več dobrega, posebno še v korist mladine, se mi je prikazala Kraljica nebes in me popeljala v prekrasen vrt.

Tam je bilo preprosto, pa vendar lepo in prostorno stebrišče, ki je služilo za vhod. Rastline plezalke so preraščale in krasile stebre, se s svojimi vejami in listi dvigale kvišku ter z vrhovi, ki so se družili visoko nad glavami, sestavljale prelep obok. To stebrišče je vodilo k cesti, ki se je izgubljala v čudovito brajdo iz brezštevilnih vrtnic v polnem cvetju. Tudi tla so bila vsa posuta z vrtnicami. Preblažena Devica mi je rekla: Sezuj si čevlje! Ko sem jih odložil, mi je dejala: Pojdi naprej po tem drevoredu, prepletenem z vrtnicami. To je namreč pot, po kateri moraš hoditi. Bil sem kar zadovoljen, da sem se sezul, kajti zelo bi mi bilo hudo, če bi moral s čevlji teptati te prelepe vrtnice. Odpravil sem se na pot; kaj kmalu pa sem se zavedel, da imajo te vrtnice ostro trnje, ki me je bodlo, tako da so mi noge začele močno krvaveti. Napravil sem le nekaj korakov, pa sem se moral ustaviti in iti nazaj.

‘Za to pot so potrebni čevlji,’ sem rekel svoji vodnici.

‘Vsekakor,’ mi je odvrnila. ‘Treba je dobrih čevljev.’

Obul sem si čevlje in se spet odpravil na pot skupaj z nekaj tovariši, ki so se prav takrat pojavili tam in me prosili, da bi smeli iti z menoj. Šli smo skozi tisti čudoviti obok iz vrtnic. Toda cvetlični obok se je vedno bolj ožil in nižal. Nekatere veje so zvite v venčke visele z oboka, druge so pa padale navpično navzdol. Iz stebel vrtnic so poganjale tudi vodoravne veje in od časa do časa rahlo zapirale pot; zopet druge so se povezovale v ograjo in zaraščale del poti; nekatere so poganjale iz zemlje kot nizko grmičevje. Toda vse so bile same vrtnice: vrtnice nad glavo, vrtnice pod nogami, vrtnice ob straneh. Ko sem se še zvijal od bolečin zaradi prebodenih nog, so me od povsod, kjer so bile vrtnice, bodli še drugi trni. Pa kljub temu sem šel naprej. Noge so se mi zapletale v veje, ki so visele, ležale in se raztezale od vseh strani ter mi neprenehoma zadajale nove rane. Ko sem skušal z roko odstraniti vejo, ki mi je zapirala pot, ali se hotel izogniti bujnemu cvetju, ki mi je zastiralo pogled, sem se zopet zbodel; ni me bodlo samo v roke in niso mi krvavele samo noge; vse moje telo je postalo ena sama krvaveča in boleča rana.  Za vrtnicami so se skrivali dolgi trni, ki so me bodli celo v glavo. Kljub vsemu temu sem po priporočilu blažene Device šel naprej. Toda od časa do časa so me zadevali še ostrejši trni in mi povzročali nadvse hude bolečine.  Medtem so številni opazovalci, ki so me gledali in mi sledili, ko sem korakal pod cvetličnim obokom, govorili:

‘Glej ga, don Boska, on hodi vedno po rožicah; on gre vedno naprej in vse mu lepo uspe.’

Nihče od njih namreč ni videl trnov, ki so se mi od vseh strani zabadali v telo. Veliko klerikov, duhovnikov in laikov, ki sem jih povabil s seboj, mi je veselo sledilo, ker jih je tako prevzela lepota vrtnic, toda kakor hitro so jih začeli izpod vrtnic bosti trni, in trnje je bilo skrito skoraj za vsakim cvetom, so postali nejevoljni in kričali: ‘Ukanili so nas!’

Jaz pa sem odgovoril: ‘Kdor hoče brez bolečin hoditi po cvetlicah, naj gre nazaj! Drugi naj mi sledijo.’ Nemalo se jih je vrnilo. Ko smo imeli za sabo že dobršen del poti, sem se ozrl. Kako žalostno sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da je velik del mojih spremljevalcev izginil in da mi je še dobršen del drugih tovarišev obrnil hrbet in odšel. Vrnil sem se, da bi jih poklical nazaj; pa je bilo vse zaman. Nihče me ni več poslušal. Tedaj sem bridko zajokal in se začel vpraševati: ‘Je mogoče, da bi sam hodil po tej tako naporni poti?’

Kmalu sem se potolažil, kajti naproti mi je prihajala trumica duhovnikov, klerikov in civilno oblečenih moških, ki so mi rekli: ‘Tu smo! Tvoji hočemo biti in vedno hoditi za teboj!’

Postavil sem se na čelo in se spet odpravil na pot. Samo nekaj se jih je ustrašilo. Ti so se ustavili. Velika večina pa je vztrajala in dospela z menoj do cilja. Ko je bila pot pod rožnimi oboki za nami, sem se znašel v prelepem vrtičku.

Takoj so me obdali spremljevalci, ki pa so bili popolnoma izčrpani, shujšani in okrvavljeni. Tedaj je zapihal prijeten vetrček in v dihu tega vetra smo vsi ozdraveli. Spet je zapihal neki drug veter in kakor po dotiku s čarobno paličico sem se znašel sredi neizmernega števila fantov, klerikov, pomočnikov laikov in duhovnikov. Nekatere sem poznal po obrazu, drugih pa še nikdar nisem videl. Takoj smo se lotili dela med mladino. Medtem sem prišel na vzpetino v vrtu; na njej je stala veličastna palača, polna umetniških del. Ko sem stopil čez prag, sem se znašel v prostorni dvorani, tako bogato okrašeni, da se z njo ne more primerjati po lepoti in razkošnosti nobena kraljevska dvorana na svetu. Bila je polna svežih vrtnic, tokrat brez trnja in širile so omamen vonj. Tedaj me je preblažena Devica, moja vodnica, vprašala:

‘Veš, kaj pomeni to, kar sedaj vidiš, in tisto, kar si videl prej?’

‘Ne,’ sem odgovoril, prosim vas, da mi razložite.’

Nato mi je dejala: ‘Pot, prehojena med vrtnicami in trnjem, pomeni tvoje delo med mladino; na to pot se moraš odpraviti z dobrimi čevlji potrpežljivosti.

Trnje po tleh pomeni čutno navezanost, naklonjenost in nenaklonjenost do fantov, ki vzgojitelja odvračajo od njegovega cilja, ga ranijo, ga zaustavijo pri njegovem delu in ga ovirajo, da bi še naprej zbiral cvetje za vence za večno življenje. Vrtnice so znamenje goreče ljubezni, ki mora odlikovati tebe in tvoje sodelavce. Drugo trnje pomeni ovire, trpljenje, nevšečnosti in neprijetnosti, ki vas bodo zadele. Vendar nikar ne obupajte. Z ljubeznijo in z zatajevanjem boste premagali vse in prišli tja, kjer so samo vrtnice brez trnja.’

Kakor hitro je Božja mati nehala govoriti, sem se zbudil in znašel v svoji sobi.«

Don Bosko, ki je natančno doumel pomen sanj, je od takrat zagotovo vedel za pot, po kateri bo moral hoditi. Nasprotovanje in vse vrste ovir, s katerimi so ga hoteli zadržati, je od takrat prav dobro poznal. Čeprav je vedel, da bo moral nemalokrat stopiti na kak trn, je bil vendar prepričan, da je njegovo poslanstvo po Božji volji in da bo na koncu njegov načrt uspel.

Te sanje so mu bile tudi opomin, da naj nikar ne izgubi poguma, če ga bodo zapustili tisti, za katere se je zdelo, da mu jih je Bog poslal v pomoč pri njegovem delu. Prvi, ki so ga v hodniku z oboki iz vrtnic zapustili, so bili škofijski duhovniki in tisti laiki, ki so se med prvimi oglasili za delo v prazničnem oratoriju. Tisti, ki so se mu pridružili pozneje, so bili salezijanci, ki jim je obljubljena posebna Božja pomoč, izražena v pihljanju vetra.

Pozneje je don Bosko povedal, da je sanjal še več različic istega videnja, in sicer leta 1848 in leta 1856. Vedno je bila kakšna majhna sprememba. Mi smo v to pripovedovanje vključili vse variante, da ne bi stvari ponavljali v nedogled.

Čeprav je don Bosko leta 1847 ohranil to skrivnost zase, je bilo vendar očitno, kakor trdi Jožef Buzetti, da se je že takrat začelo v njegovem srcu večati zaupanje in pobožnost do preblažene Device. Besede, s katerimi je pridobival fante, da bi čim bolj goreče praznovali Marijine praznike in posebno goreče sodelovali pri majski pobožnosti, so postajale vse bolj prepričljive. Vse je kazalo na to, da se je vrgel v naročje Božje previdnosti kot otrok v naročje svoje matere. Odločnost, s katero je pri vseh težkih okoliščinah in nasprotovanju začel svoje delo, brez najmanjše sence dvoma, je jasno kazala, da ve, kaj hoče doseči in kakšen načrt mora izpeljati. Zdelo se je, da je bil ta načrt že točno izdelan in da je videl pred seboj vzornika, ki mu je kazal, kako naj se v posameznih primerih vede: Inspice et fac secundum exemplar – Glej, da jih narediš po njihovem vzorcu (2 Mz 25,40). K temu naj dodamo še dejstvo, da so mu od časa do časa ušli vzkliki, iz katerih so njegovi najbolj zaupni sodelavci sklepali, da je bral skrivnosti. Kot da bi videl pred seboj podobo presvete Device, ki odeta v luč plava v višavah, vidna vsem ljudem ter vabi vse, da bi se zatekali v njeno varstvo. (MB III 32, slovenski prevod Biografski spisi III 27-30)