Homilija na praznik sv. Dominika Savia v skupnosti hčera Marije Pomočnice na Bledu, 6. maja 2021

g. Vinko Cingerle, SDB

Ob prazniku sv. Dominika spomnimo, da je bil čas, ki ga je preživljal pri Don Bosku, tudi čas priprave na razglasitev dogme o Marijinem Brezmadežnem spočetju. Sv. Janez Bosko je vsak večer v pripravi na praznik namenil fantom spodbudno besedo. Bogate teološke misli je svetnik izrekal s  preprostostjo srca in besede. Želel je, da bi se vsak od njih dobro in vredno pripravil na obhajanje Marijinega praznika in si izprosil pri Bogu po Mariji milost, ki jo najbolj potrebuje.

Dominik Savio si je prizadeval, da bi kar najlepše obhajal Marijin praznik. Izpostavil je devet kreposti, ki se jih je trudil uresničevati dan za dnem. Pripravil se je z živo vero na življenjsko spoved. Zakramentom se je približeval z največjo zbranostjo. Večer pred praznikom je po naročilu spovednika obnovil svoje obljube: “Marija, darujem Vam svoje srce; izprosite mi, da bi bilo vedno Vaše. Jezus in Marija bodita vedno moja prijatelja.” Trudil se je ne grešiti in živeti v posvečujoči milosti. Marijo je sprejel kot oporo za življenje in pobožnost. Njegovo lepo vedenje je bilo poučno. Spremljala so ga dejanja čednosti, ki si jih je zapisoval, da bi nanje ne pozabil.

V čast Mariji se je premagoval. Na poti v šolo se ni oziral naokoli. Sošolcu je pojasnil, da ima oči zato, da gleda obličje nebeške Matere in če bo nekoč vreden njenega obličja, jo bo gledal večno v nebesih. V cerkvi se je ustavil pred Marijinim oltarjem, in molil: “Želim biti vedno Vaš sin!” Z lepimi zgledi je spodbujal sovrstnike, naj bodo vdani Mariji, naj se pogosto spovedujejo. Dajal jim je zgled z zbranim pristopanjem k svetemu obhajilu.

V posvetu z ravnateljem, kaj naj napravi, da bo vredno obhajal Marijin mesec, mu je sv. Janez Bosko priporočal: natančno opravljanje dolžnosti, vsak dan pripoveduj zgled Mariji v čast, obnašaj se tako, da boš vsak dan lahko pristopil k svetemu obhajilu.

Njegov življenjepisec je zapisal: če je pisal, če se je učil in prepeval, vse je delal Mariji v čast.

Na pripombo fanta, kaj bo delal prihodnje leto, če bo že letos storil vse, mu je pojasnil: “To prepusti meni. Letos želim napraviti to kar lahko napravim, prihodnje leto, če bom še živ, ti bom povedal, kaj bom naredil.”

Ko je nekoč prepeval solo med bogoslužjem, se je ob koncu zjokal, zavedajoč se, da je preveč izpostavljal sebe in svoje sposobnosti, namesto, da bi slavil Boga.

Zgled sv. Dominika in njegov odnos do Marije, nas povezuje z mislijo na Šmarnice! Zaslužni papež Benedikt XVI., je zapisal, da je to ‘pobožnost z barvo in zvokom’. Pri besedi majniška pobožnost se za večino katoliških kristjanov, prebudijo mnogovrstni spomini. Pred nami je okrašena cerkev,  napolnjena z vonjem pomladnih cvetic; lučke spadajo zraven in pesmi, v katerih zazvenijo toplina, prisrčnost in zaupanje. Ne prevladujejo strogi liturgični predpisi, marveč preprosta pobožnost ljudstva, ki ljubi barvo, zven in močna čustva. Pomladno razpoloženje se prenese v cerkveni prostor; cvetenje v naravi, mehek zrak majniških večerov, veselost ljudi v prenavljajočem se svetu – vse to zveni skupaj. Marija je izraz Božje bližine. Vsakemu človeku odpira poseben vidik zaupanja, bližine in odnosa do Boga.

Tako je vzgajal mlade sv. Janez Bosko in se v polnosti približal sv. Dominiku Saviu. Kakor nekoč svojim rojakom, Jezus pojasnjuje tudi nam, da so Njegova mati in Njegovi bratje tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo! (prim. Lk 8, 21. Marija na obisku pri teti Elizabeti v celoti posluša, veruje in živi v Božji skupnosti.

Poslušati Božjo besedo in se po njej ravnati, mora biti izziv tudi za nas danes. Z Marijo lahko doživljamo krščanstvo neposredno kot izraz vere, zaupanja in pomoči pri obvladovanju življenja. Skozi obraz Marije sije obraz Kristusa in postaja jasno razločen s svojim  oznanilom.

Kristus izroči na križu svojo Mater Janezu in po njem vsem nam. Mati in devica sta bistvena sestavina krščanske podobe o človeku. Marija je vse to, kar je, le po Kristusu. Stoji pred nami kot odprta vrata k Bogu. Po Materi Mariji nam je dostopna skrivnost Sina in skrivnost Boga Očeta. Sonce s katerim je ogrnjena, kaže na Kristusa kot resnično Luč sveta. Luna, ki je podoba minljivosti, je ob Njenih nogah.

Storimo vse, da bi tudi mi kot sv. Dominik Savio in številni verujoči, izkusili Njeno bližino, veličino, pa tudi tolažbo in ozdravljenje. Pokora, ki jo je sv. Dominik Savio živel in vabil k njen sovrstnike, je notranji obrat. Izstop iz tega vodi proč od Boga, k samemu sebi. Pokora je obrat, izstop iz sebe, razdajanje sebe, je ljubezen, plod vere, ki rojeva upanje. Klic k pokori in k izničenju, naj bo prazničen trenutek, vesele in osvobojene človeškosti. Človek, ki se spreminja, spremeni tudi potek zgodovine. Zgodovino je mogoče spremeniti z molitvijo in dobroto. Marija je simbol odrešujoče moči stvarstva katero na novo obuja!

Izprosimo si pri Bogu razsvetljenja, da bomo kot sv. Dominik Savio, v zmrzujočo duhovno klimo predstaviti Marijo kot odrešujočo moč stvarstva, ki ga na novo obuja. Naj nam vsakdanje premagovanje odpira nova obzorja k uspehu dozorevanja, k gotovosti, da lahko z Bogom storimo resnično velike stvari.

Literatura: kar. Joseph Ratzinger, Bog in svet, str. 223sl.; Michele Molineris, Nuova vita di Domenico Savio, str.140 sl..