Povzetek celotnega Svetega pisma je Nova zaveza. Povzetek Nove zaveze so evangeliji. Povzetek evangelijev je Matejev evangelij, ker v njem Jezus nastopa kot učitelj in daje nauke. Povzetek Matejevega evangelija pa so blagri: Mt 5,1-12. Nekoliko krajšo verzijo blagrov pa nam poda tudi Lukov evangelij:  Lk 6,20-23, ki neposredno v nadaljevanju dodaja še graje: Lk 6,24-26 in s tem še bolj dramatično zaokroži temeljno sporočilo o vrednotenju stvarnosti tega sveta.

Beseda blagor, gr. makarios pomeni stanje srca, ki okuša notranjo radost in mir, ki ti ju nihče ne more vzeti. Blagri nam govorijo, kakšno srce moraš imeti, v kakšnem stanju moraš biti, če želiš v nebesa. Tak je bil tudi Jezus, ki je Kralj. In tudi mi moramo ohraniti krstno milost duhovništva, preroštva in kraljevanja, če želimo priti v nebesa. 

Katekizem katoliške Cerkve govori o blagrih v členih od 1716 do 1729, kjer pravi, da so blagri v središču Jezusovega oznanjevanja. Oznanilo blagrov nanovo povzema obljube, ki jih je Bog dajal izvoljenemu ljudstvu od Abrahama naprej. To oznanilo jih dopolni, ko jih naravna ne več zgolj na uživanje neke dežele, marveč na nebeško kraljestvo.

»Blagor ubogim v duhu, ker je njihovo nebeško kraljestvo.
Blagor krotkim, ker bodo deželo podedovali.
Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi.
Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni.
Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli.
Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir, ker bodo postali božji otroci.
Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, ker njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in vse grdo o vas lažnivo govorili.
Veselite se in vriskajte, ker je vaše plačilo v nebesih veliko.« (Mt 5,3-10).

»Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki.

A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,20-26)

Blagri slikajo obraz Jezusa Kristusa in opisujejo njegovo ljubezen; izražajo poklicanost vernikov, pridruženih slavi njegovega trpljenja in vstajenja; razjasnjujejo značilna dejanja in naravnanosti krščanskega življenja; so osupljujoče obljube, ki v bridkostih vzdržujejo upanje; naznanjajo blagoslove in nagrade, ki so v temini učencem že pridobljeni; v življenju Device Marije in vseh svetnikov so se blagri že začeli.

Blagri so odgovor na naravno hrepenenje po sreči. To hrepenenje je Božjega izvora: Bog ga je položil v človekovo srce, da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more izpolniti.

Prav gotovo hočemo vsi živeti srečno in ni v človeškem rodu nikogar, ki se ne bi strinjal s to trditvijo, še preden je sploh v polnosti izrečena (sv. Avguštin, mor. Eccl. 1,3,4).

Kako te torej iščem, Gospod? Kajti s tem, da iščem tebe, svojega Boga, iščem srečno življenje. Iskal te bom, da bo živela moja duša. Zakaj kakor živi moje telo po moji duši, tako živi moja duša po tebi (sv. Avguštin, con.10,20).

Samo Bog nasičuje (sv.Tomaž Akv., symb. 1).

Blagri odkrivajo cilj človeškega bivanja, poslednji namen človeških dejanj: Bog nas kliče k svoji lastni blaženosti. Ta klic se obrača na vsakogar osebno, pa tudi na celoto Cerkve, novo ljudstvo tistih, ki so sprejeli obljubo in v veri živijo iz nje.

Nova zaveza uporablja več izrazov, da označi blaženost, h kateri Bog kliče človeka: prihod božjega kraljestva (prim. Mt 4,17); gledanje Boga: “Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali” (Mt 5,8; prim. 1 Jn 3,2; 1 Kor 13,12); vstop v Gospodovo veselje (prim. Mt 25,21.23); vstop v Božji počitek (Heb 4,7-11):

Tam bomo počivali in gledali; gledali in ljubili; ljubili in hvalili. Glej, to bo ob koncu brez konca. In kateri drugi cilj imamo, če ne tega, da pridemo v kraljestvo, ki ga ne bo konca? (sv. Avguštin, civ. 22,30).

Bog nas je postavil na ta svet, da bi ga spoznavali, mu služili ter ga ljubili in tako prišli v nebesa. Blaženost nas stori deležne božje narave (1 Pt 1,4) in večnega življenja (prim. Jn 17,3). Z njo stopi človek v Kristusovo slavo (prim. Rim 8,18) in v uživanje troedinega Božjega življenja.

Taka blaženost presega razum in zgolj človeške moči. Iz zastonjskega Božjega daru izhaja. Zato pravimo, da je nadnaravna, kakor je nadnaravna tudi milost, ki pripravi človeka za vstop v uživanje Boga.

“Blagor čistim srcem, ker bodo Boga gledali.” Seveda nihče ne bo videl Boga po njegovi veličini in neizrekljivi slavi, “nihče ne more videti Boga in ostati živ”, kajti Oče je nedojemljiv; toda po svoji ljubezni, svoji dobroti do ljudi in svoji vsemogočnosti gre do tega, da podeli tistim, ki ga ljubijo, prednostno pravico, da gledajo Boga …, “kajti kar je pri ljudeh nemogoče, je mogoče pri Bogu” (sv. Irenej, haer.4,20).

Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne izbire. Vabi nas, naj očistimo svoje srce zlih nagnjenj in iščemo Božjo ljubezen nad vse. Uči nas, da resnična sreča ne obstaja ne v bogastvu ali udobju, ne v človeški slavi ali moči, ne v kateremkoli človeškem početju, pa naj bo še tako koristno, kakor so znanost, tehnika in umetnost, ne v kakem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu, ki je izvir vsega dobrega in vse ljubezni:

Bogastvo je véliko božanstvo dneva; njemu se nagonsko klanja množica in vsa masa ljudi. Srečo merijo po imetju in po imetju merijo tudi poštenost (…). Vse prihaja iz prepričanja, da z bogastvom človek vse zmore. Bogastvo je torej eden od malikov dneva in znamenitost drug malik (…). Na znamenitost, na to, da je človek znan in da vzbuja hrup v svetu, (čemur bi lahko rekli sloves v tisku), so začeli gledati kot na dobrino samo na sebi, najvišjo dobrino, kot na predmet pravega češčenja (Newman, mix. 5,23).

Desetere Božje zapovedi, govor na gori in apostolska kateheza nam opisujejo poti, ki peljejo v kraljestvo. Korak za korakom stopamo naprej z vsakdanjimi dejanji, oprti na milost Svetega Duha. Oplojeni s Kristusovo besedo polagoma obrodimo sadove v Cerkvi v Božjo slavo (prim. prilika o sejalcu: Mt 13,3-23).