POJDIMO V NEBESA …

Klic k svetosti je globoko zapisan v srce vsakega človeka. Svetost je vsem dosegljiva. Svetost pa ni nič drugega kot zvesta in vztrajna hoja po poti ljubezni, ki jo vsak živi in hodi primerno svoji starosti, spolu, stanu in poklicu. Hrana na poti sta nam Evharistija in molitev. Ko pademo nam je dana opora, da lahko vstanemo, to je spoved. In za lažjo orientacijo imamo jasen zemljevid, to je Sveto pismo. Skrb in ljubezen do bližnjega pa so naši asi za nebesa. K svetosti nas vabijo zgledi mnogih deklet in fantov, mož in žena, med njimi so tudi salezijanski svetniki, sv. Janez Bosko, sv. Marija Dominika Mazzarello …

Te sanje je don Bosko imel 3., 4. in 5. aprila 1861. Opisane pa so v Biografskih spisih sv. Janeza Boska VI 547-558 in nosijo naslov SPREHOD S FANTI V NEBESA.

In kakšna je ta pot?? Prisluhnimo don Boskovi pripovedi.  


»Več okoliščin,« piše don Bonetti, »ki se pojavljajo v teh sanjah, nas bo prepričalo, da so te izmed tistih, ki jih Gospod od časa do časa pošlje svojim zvestim služabnikom.« On in don Ruffino sta jih točno zapisala in mi ju podajamo, kakor so se ohranile. Don Bosko je 7. aprila zvečer po molitvah stopil na prižnico, da bi namenil svojim fantom besedo. Takole je začel:

Povedati vam moram zelo čudno stvar. Pripovedovati vam hočem neke sanje. To so sanje in zato niso nekaj resničnega. To vam povem zato, da jim ne boste pripisovali večjega pomena, kot jih imajo. Preden bom začel, moram na nekaj opozoriti. Jaz vam povem vse, kakor naj bi tudi vi meni vse povedali. Pred vami nimam skrivnosti. Toda to, kar se pove tukaj, naj se ne razglaša zunaj. Velja samo za nas in naj ostane med nami. Ne pravim, da bo tisti, ki bo to pripovedoval zunanjim osebam, grešil, vendar je bolje, da izrečeno ne prestopi praga te hiše. Govorite o tem med seboj, smejte se in šalite, kakor vam ljubo, pa tudi s tistimi ljudmi, ki bi mogli razumeti te naše zaupnosti in bi imeli od tega kako korist. Sanje se delijo v tri dele. Imel sem jih tri zaporedne noči, zato vam bom danes povedal prvi del, druga dva pa naslednje večere. Zelo sem se začudil, da so se drugo in tretjo noč sanje nadaljevale tam, kjer so se končale prejšnjo noč, ko sem se zbudil.

PRVI DEL

Sanjamo, medtem ko spimo, zato sem tudi jaz spal. Nekaj dni prej sem bil zunaj Turina in hodil mimo moncaglierskih hribov. Pogled na že malo zeleneče hribe mi je ostal v spominu, zato je mogoče, da so se mi predstave tega tako lepega pogleda vračale v mojega duha naslednje noči in skupaj z domišljijo pričarale prelep izlet. Dejstvo je, da sem v svojih sanjah imel vtis, da sem na izletu. Zdelo se mi je, da sem s svojimi dečki bil sredi obširne planjave. Pred mojimi očmi se je dvigal visok, mogočen hrib. Stali smo pri miru, ko sem dečkom predlagal: – Pojdimo in naredimo lep izlet. – Pojdimo. – Toda kam? Spogledali smo se, premislili in potem je eden, ne vem po kaki čudni misli, dejal: – Pojdimo v nebesa. – Da, da, pojdimo v nebesa, so vsi enoglasno vzkliknili. – Da, da, pojdimo v nebesa na lep izlet, so ponovili. – Prav, odlično, pojdimo. Bili smo na ravnini, začeli smo hoditi in prišli do vznožja hriba. Začeli smo se vzpenjati po različnih poteh. Kako čudovit prizor! Kakor daleč je segal naš pogled, je bila reber tistega obširnega hriba pokrita z rastlinami vseh vrst, nežnimi in nizkimi, mogočnimi in krepkimi, vendar ne debelejšimi kot roka. Bile so tam jablane, hruške, češnje, slive, vinska trta itn. Toda to, kar je bilo posebno zanimivo, je bilo, da je ena in ista rastlina nosila cvetove, ki so se odpirali, pa čisto odprte cvetove najpestrejših barv, drobne zelene pa tudi že čisto velike in zrele sadeže; eno in isto drevo je nosilo, kar je najlepšega in dragocenejšega spomladi, poleti in jeseni. Drevesa so bila tako polna sadežev, da se je zdelo, da ne bodo mogla vzdržati tolike teže. Fantje so prihajali k meni in me radovedno vpraševali za razlago takega pojava. Spominjam se, da sem jim zato, da bi potešil njihovo radovednost, dajal tale odgovor: Glejte, nebesa niso kakor naša zemlja, kjer se spreminja toplota po letnih časih. V nebesih ni sprememb, toplota je vedno enaka, mila, primerna za rast vsake rastline. Zato druži v sebi istočasno vse lepo in vse dobro vseh letnih časov. Ob pogledu na ta čudoviti vrt smo bili vsi iz sebe. Pihal je mil, zelo mil veter. Obdajal nas je popoln mir, mila toplota, prijetne vonjave so nas vse prevevale. Dišalo je po vseh značilnostih sadežev. Dečki so si trgali jabolka, hruške, obirali češnje ali trgali grozdje ter se tako počasi vzpenjali navzgor po hribu. Ko smo prišli na vrh, se nam je zdelo, da smo se znašli v nebesih. Toda bili smo še daleč od tam. Z vrha tega hriba, na drugi strani obširne planjave, se je vzpenjala proti nebu visoka, mogočna gora, ki se je z vrhom dotikala oblakov. Po njej so se trudoma vzpenjali, vendar zelo hitro napredovali mnogi ljudje in na vrhu je stal Nekdo, ki jih je vabil k sebi in jim dajal pogum. Prav tako smo videli, kako so se nekateri vračali z vrha vse do vznožja in pomagali tistim, ki so bili preveč utrujeni in niso mogli preskočiti vseh prepadov. Tisti, ki jim je uspelo priti do vrha, so bili deležni veselega in glasnega sprejema. Vsem je postalo jasno, da so bila tam nebesa. Zato smo se odpravili na pot po planjavi in se skušali povzpeti na goro. Prehodili smo že dobršen del poti. Nekateri dečki so tekli, da bi prišli čim prej, in so daleč prehiteli svoje tovariše. Toda glej! Preden smo prispeli do vznožja gore, smo na planjavi zagledali jezero, tako veliko kot prostor od oratorija do Piazza Castello. Bilo je polno krvi. Na obrežju so ležali raztreseni deli rok, nog, komolcev, stegen, razbite lobanje, odsekani udje človeškega telesa in okrnjene okončine. Strašen, grozen pogled! Videti je bilo, kakor da bi na tem kraju divjala strašna krvava bitka. Dečki, ki so tekli naprej in prišli prvi, so obstali presunjeni od groze. Jaz, ki sem bil še daleč in se nisem ničesar zavedel, sem opazil tiste obupne kretnje rok in bral z obrazov njihovo presunjenost. Zaklical sem: Zakaj ste vendar tako užaloščeni in zgroženi? Kaj se je zgodilo? Pojdite naprej. Seveda, pojdite naprej; pridite in poglejte, so mi odgovarjali. Pospešil sem korak in videl. Fantje, ki so prišli za nami in so bili do pred kratkim še tako zelo veselo razpoloženi, so umolknili in postali žalostni. Stal sem na obrežju jezera in opazoval. Toda ni bilo mogoče priti na drugo stran. Pred nami, na drugi strani jezera, je bilo z velikimi črkami napisano: Per sanguinem (v moči krvi). Fantje so se vpraševali med seboj: Kaj je to? Kaj pomeni vse to? Tedaj sem vprašal Nekoga, za katerega se več ne spominjam, kdo bi mogel biti. Ta mi je odgovoril: To je kri, ki jo je prelilo toliko in toliko ljudi, ki so prišli na vrh gore in so šli v nebesa. To je kri mučencev. To je kri Jezusa Kristusa, ki je poškropila telesa tistih, ki so bili ubiti zaradi pričevanja vere. Nihče ne more priti v nebesa, ne da bi prebrodil to kri in bil od nje oškropljen. To je kri, ki brani Sveto goro, podobo katoliške Cerkve. Kdorkoli jo bo hotel napasti, bo utonil. Ostanki teh rok in nog, te razbite lobanje, razkosani udje, ki jih je polno obrežje, so žalostni ostanki sovražnikov, ki so hoteli uničiti Cerkev. Vse so razkosali. Vsi so končali v tem jezeru. Tisti skrivnostni fant je v svojem govoru imenoval veliko mučencev, med katerimi je navedel tudi papeževe vojake, ki so umrli na bojišču v obrambo njegove časne posesti. Ko je to povedal, nam je pokazal na desno stran, proti vzhodu, kjer se je v daljavi razprostirala veliko večja planjava, štiri ali petkrat večja kot jezero krvi, in dodal: Ali vidite tisto planjavo? Vedite, da bo tja tekla kri tistih, ki bodo po tej poti stopali na to goro, kri pravičnih, tistih, ki bodo umrli za vero v prihodnosti.

Spodbujal sem fante, ki so bili pretreseni od tega, kar so videli in slišali: Če bi morali umreti mučeniške smrti, bi naša kri tekla na to planjavo, vendar naši udje ne bi bili nikdar razmetani tako kot tisti, ki smo jih videli. Podvizali smo se in spet začeli hoditi ob tistih obrežjih tako, da smo na levi imeli vrh hriba, po katerem smo prišli, ter na desni jezero in goro. Tam, kjer je bilo konec jezera krvi, se je začelo zemljišče, zaraščeno s hrasti, lovorom, palmami in drugim rastlinjem. Odpravili smo se semkaj, če bi bilo mogoče po tej strani doseči goro. Toda tu smo zagledali drugačen prizor. Drugo veliko jezero, polno vode, v kateri so plavali odsekani udje in razmesarjena trupla. Na obrežju je bilo z velikanskimi črkami zapisano: Per acquam (v moči vode). Zopet smo začeli vpraševati: Kaj je to? In kaj ni? Kdo nam bo razložil to skrivnost? V tem jezeru, nam je dejal Nekdo, je voda, ki je pritekla iz Kristusove strani, ki je, čeprav je je bilo malo, tako narasla in bo še naprej naraščala. To je voda svetega krsta, v kateri so bili že umiti in očiščeni tisti, ki so že stopili na to goro, in v kateri bodo morali biti krščeni in očiščeni tisti, ki bodo hoteli stopiti na goro. V tej vodi se morajo namočiti vsi tisti, ki hočejo priti v nebesa. Na goro se pride ali z nedolžnostjo ali s pokoro. Nihče se ne more zveličati, če se ne potopi v to vodo. Nato je pokazal na tisti pokol in nadaljeval: To so udje mrtvecev, ki so v sedanjem času napadali Cerkev. Videli smo veliko ljudi in tudi nekaj naših fantov, kako so z nedopovedljivo lahkoto in hitrostjo hodili po vodi in se površine dotikali samo konci prstov, ne da bi si namočili noge, in prehajali na drugo stran. Bili smo vsi iz sebe zaradi tega čudeža. Toda rečeno nam je bilo: to so pravični. Kajti duše svetnikov, potem ko so rešene iz ječe svojih teles, ali tudi poveličana telesa ne le lahkotno in hitro hodijo po vodi, temveč celo letajo po zraku. Tedaj so vsi fantje želeli teči po vodi tega jezera, kakor so videli, da so storili drugi. Obrnili so se k meni in me s pogledom vpraševali. Pa se nobeden ni opogumil. Rekel sem jim: Jaz si ne upam. Prava predrznost bi bila, če bi se imeli za tako pravične, da bi hodili po tej vodi in se ne pogreznili. Vsi so zaklicali: Če si vi ne upate, kako si bomo potem mi! Šli smo naprej, obšli tisto goro in prispeli do tretjega jezera; bilo je veliko kakor prvo, polno ognja, v katerem so prav tako plavali človeški udje in deli človeških teles. Na drugi strani obale je stal napis: Per ignem (v moči ognja). Ko smo strmeli v tisto poljano ognja, je tisti Nekdo dejal: To je Božji ogenj in ogenj svetnikov. To so plameni ljubezni in želja, skozi katere morajo iti tisti, ki niso šli skozi kri in vodo. Prav tako je to tudi ogenj tiranov, v katerem so trpela in zgorela telesa toliko mučencev. Veliko jih je moralo iti po tej poti, da so lahko stopili na vrh gore. Ti plameni bodo opekli njihove sovražnike. Še tretjič bomo videli zmlete Gospodove sovražnike na polju njihovih porazov.

Pospešili smo korak in za tem jezerom naleteli na drugo v obliki velikanskega amfiteatra. Prizor je bil še strašnejši. Bilo je polno divjih živali: volkov, medvedov, tigrov, levov, panterjev, kač, psov, mačk in veliko drugih pošasti, ki so čakale z odprtimi žreli, da bi požrle vsakogar, ki bi se približal. Videli smo ljudi, ki so hodili po njihovih glavah. Nekaj fantov je prav tako začelo tekati in se sprehajati brez najmanjše bojazni po tistih strašnih glavah, ne da bi se jim kaj žalega pripetilo. Hotel sem jih priklicati in sem kričal: Ne, za božjo voljo! Ustavite se. Ne hodite naprej. Ali ne vidite, da komaj čakajo, da bi vas raztrgali in požrli? Toda mojega glasu ni bilo mogoče slišati. Še naprej so hodili po zobeh in glavah tistih živali, kakor da bi bil to najbolj varen kraj na svetu. Že znani razlagalec mi je tedaj rekel: Te živali so hudiči, nevarnosti in zanke sveta. Tisti, ki hodijo po njih brez škode, so pravične duše, so nedolžni. Ali se ne spominjaš, da je zapisano: Hodili bodo po kačah in bazilisku in mendrali po levih in zmaju? O takih dušah je govoril David. In v evangeliju beremo: Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vpraševali smo se, kaj naj storimo, da bomo prišli na drugo stran? Ali moramo tudi mi hoditi po teh strašnih glavah? – Da, da, pridite, pojdimo, mi je rekel nekdo. – Oh, jaz si ne upam, sem odgovoril. Predrzno je imeti se za pravičnega, da bi mogel nepoškodovano hoditi po glavah tistih pošasti. Pojdite vi, če hočete. Jaz ne grem. In fantje so odvrnili: – Če ne čutite poguma vi, kako naj bi ga mi! Ko smo se oddaljili od jezera divjih živali, smo se znašli pred širokim prostorom, nabito polnim ljudi. Toda ti so bili, ali se je tako zdelo, brez nosov, ušes, bili so brez glave, enemu je manjkala roka, drugemu noge. Nekaterim so manjkali prsti na rokah ali nogah. Nekateri so bili brez jezika, drugim so izkopali oči. Fantje so bili vsi začudeni, ko so videli vso to tako strašno zdelano množico ljudi. Tedaj je Nekdo dejal: To so Božji prijatelji. To so tisti, ki so se zato, da bi se odrešili, zatajevali v čutih, sluhu, vidu, govorjenju in so opravili veliko dobrih dejanj. Veliko jih je sedaj brez tistih delov telesa zaradi junaških dejanj zatajevanja pri delu za Božjo slavo in zveličanje bližnjega. Tisti, ki so brez glave, so se posebej posvetili Gospodu. Medtem ko smo gledali tiste prizore, smo videli veliko ljudi, ki so prekoračili jezera in se povzpeli na goro. Mnoge pa smo videli na vrhu gore, kako so podajali roke v pomoč in spodbujali tiste, ki so se vzpenjali. Nato so ploskali in vzklikali: Dobro, tako je prav! Ob hrupu teh vzklikov in ploskanja sem se zbudil in se zavedel, da sem v postelji. To je prvi del sanj oziroma to, kar sem sanjal prvo noč.

Zvečer 8. aprila je don Bosko stopil pred fante, ki so komaj čakali, da bi poslušali nadaljevanje sanj. Najprej je ponovno prepovedal, da bi si polagali roke na ramena in se v učilnici dvigali ter hodili od mize do mize. Dodal je še: Kdor mora iz katerega koli vzroka ven iz učilnice, naj vpraša za dovoljenje načelnika mize. Dečki so bili že nepotrpežljivi. Don Bosko je smehljaje se pogledal okoli in po kratkem odmoru nadaljeval:

DRUGI DEL

Spomnite se, da je na koncu planjave, blizu prvega jezera, ogromno jezero, ki ga je treba napolniti s krvjo. Potem ko smo videli že vse opisane prizore in prišli do dna planjave, smo ugotovili, da je prosto mesto, kjer bi bilo mogoče iti naprej, kjer sem jaz in vsi moji dečki vstopili v neko dolino, ki se je na koncu spremenila v obsežen prostor. Vendar se je prostor, širok in obsežen na začetku vedno bolj zoževal in se na koncu končeval ob dveh pečinah, med katerima je mogel iti samo en človek. Ta prostor je bil poln ljudi, bili so srečni, zadovoljni in so se veselili. Toda vsi so bili namenjeni k tistemu ozkemu prehodu, ki je vodil h gori. Vpraševali smo se: Je mogoče to pot, ki vodi v nebesa? Vsi, ki so se zbrali na tem prostoru, so eden po eden prihajali in stopali po prehodu. Ko so bili med skalama, so se morali zelo stisniti, si tesno oviti obleko, se skloniti in odložiti culico ali kar koli so že nosili s seboj. To me je prepričalo, da je bila to pot v nebesa. Pomislil sem in ugotovil, da mora tisti, ki hoče iti v nebesa, odložiti ne samo greh, temveč pustiti za seboj vsako misel, vsako zemeljsko čustvo v smislu apostolovih besed: Nič omadeževanega ne bo vstopilo vanje. Za kratek čas smo se ustavili in opazovali. Toda kako sem bil nespameten. Namesto da bi skušali prekoračiti, smo se vrnili nazaj, da bi videli, kaj je zadaj za tistim prostorom. Videli smo drugo množico ljudi in mikalo nas je vedeti, kaj počenjajo. Odšli smo na obširno poljano, ki ji ni bilo videti konca. Tu smo se znašli sredi čudnega dogajanja. Videli smo veliko ljudi, med njimi tudi veliko naših fantov, ki so bili vpreženi skupaj z različnimi živalmi; nekateri so bili v vpregi z voli. Mislil sem si, kaj naj to pomeni? Tedaj sem se spomnil, da je vol simbol lenobe, in pomislil sem, da so ti fantje veliki lenuhi. Prepoznal sem jih in bili so zares brezdelni, počasni v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Sam pri sebi sem dejal: Da, prav ti je. Nikdar nočeš nič delati, sedaj pa bodi vprežen s to živaljo. Drugi so bili vpreženi z osli. To so bili trdovratneži. Vpreženi z osli so prenašali tovore in se z njimi pasli. To so taki, ki se nočejo pokoravati niti nasvetom niti ukazom predstojnikov. Druge sem videl vprežene s konji in mulami. Prišle so mi v spomin Gospodove besede: Postal je kakor konj in mula, ki nimata pameti. To so tisti, ki nikdar ne mislijo na zadeve svoje duše: reveži, ljudje brez pameti! Spet drugi so se pasli s svinjami: rili so po nesnagi in po zemlji kakor tiste umazane živali in kakor one so se valjali po blatu. To so tisti, ki se hranijo s samo zemeljskimi stvarmi, ki strežejo grdim strastem, ki so daleč od nebeškega Očeta. Žalosten prizor! Tedaj mi je prišla misel na evangeljskega izgubljenega sina, ki je bil v prav takem stanju, ker je živel v pohoti. Končno sem videl mnoge ljudi in naše fante z mački, psi, petelini, zajci itn. itn., se pravi tatove, pohujševalce, bahače, strahopetce zaradi človeških ozirov in podobno. Iz vseh teh različnih prizorov smo začeli sklepati, da je to svet. Opazoval sem vsakega izmed tistih fantov. S tistega kraja smo šli na drugo stran, ki je bila prav tako obširna nepregledna planjava. Tla so se neopazno spuščala navzdol. Šli smo po njih, ne da bi se spuščanja prav zavedali. V določeni oddaljenosti se nam je zdelo, da se planjava spreminja v vrt. Rekli smo si: Pojdimo tja in si oglejmo, kaj je to. Pojdimo. Naleteli smo na prekrasne živo rdeče vrtnice. Kako lepe vrtnice, kako lepe vrtnice, so klicali dečki in so jih šli trgat. Toda kaj še! Komaj so jih vzeli v roke, so začele gnusno smrdeti. Te na zunaj tako lepe in na videz dišeče vrtnice so bile znotraj vse gnile. Dečki so bili razočarani. Prav tako smo zagledali na videz sveže vijolice in pričakovali smo, da širijo okoli sebe prijeten vonj. Toda ko smo jih hoteli nekaj natrgati, da bi naredili šopke, smo ugotovili, da so prav tako gnile in da neznansko smrdijo. Šli smo naprej in se kar nenadoma znašli sredi prekrasnih gajev z drevesi, polnimi najrazličnejšega sadja, da je bila prava radost za oči. Zlasti jabolka so bila čudovita. Eden izmed dečkov je stopil k drevesu in odtrgal hruško, kot si je lepše in bolj zrele nisi mogel predstavljati. Toda ko je ugriznil vanjo, jo je razočaran odvrgel. Bila je polna zemlje in peska in z okusom, ki je silil na bruhanje. Toda kaj vendar pomeni vse to, smo se vpraševali. Eden izmed naših fantov, katerega ime dobro poznam, je rekel: To vse je tista lepota in dobrota, ki ju prikazuje svet. Pa je vse samo videz, vse je tako plehko. Medtem ko smo razmišljali, kam nas vendar vodi pot, smo se zavedeli, da gremo navzdol, čeprav je bil naklon komaj opazen. Eden izmed dečkov je pripomnil: Tu gremo navzdol, vedno nižje. To ne bo prava pot. Pa poskusimo, sem dejal. Tedaj se je pojavila neizmerna množica ljudi, ki je tekala po cesti, po kateri smo hodili tudi mi. Nekateri so se vozili v kočijah, drugi jezdili na konjih, spet drugi pa so šli peš. Poskakovali so, se zibali, prepevali in plesali ob glasbi. Mnogi so korakali ob udarcih bobna. To je bilo slovesno rajanje brez konca. Ustavimo se malo, smo si dejali. Najprej si malo oglejmo, da bomo videli, kdo so ti ljudje. Medtem je eden izmed fantov sredi tiste množice opazil nekatere, ki so spremljali in celo vodili posamezne skupine. Bili so lepe zunanjosti, krasno oblečeni in izbranega vedenja, toda videlo se je, da so pod pokrivalom imeli rogove. Ta velikanska planjava je bila torej hudobni in pokvarjeni svet. Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so poti smrti (Prg 16,25). Kar nenadoma je Nekdo dejal: Glejte, kako gredo ljudje v pekel, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko sem vse to videl in slišal, sem takoj poklical fante, ki so šli pred menoj; prihiteli so k meni in klicali: Mi nočemo iti tja dol. Tekli so po že prehojeni poti in me pustili samega. Prav, imate prav, sem dejal, ko sem jih dohitel. Bežimo čim prej od tod. Vrnimo se, sicer bomo tudi mi prišli v pekel, ne da bi se zavedali. Hoteli smo se vrniti na prostor, od koder smo prišli, in se končno odpraviti na pot, ki vodi na goro in v nebesa. Toda kako zelo smo bili razočarani, ko po dolgi poti nismo videli več doline, po kateri se je šlo v nebesa, temveč samo travnik in nič drugega. Šli smo na eno, pa zopet na drugo stran, vendar nismo mogli najti prave smeri. Nekdo je dejal: Zašli smo. Drugi je odgovarjal: Nismo zašli. To je prava pot. Medtem ko so se dečki prerekali in je vsak hotel imeti svoj prav, sem se zbudil.

To je drugi del sanj, ki sem jih imel drugo noč. Toda preden boste šli spat, naj vam povem še tole. Nikakor nočem, da bi vzeli te moje sanje zares, vendar si zapomnite, da ugodja, ki vodijo v pogubo, niso drugo kot samo videz in so samo na zunaj lepa. Ogibajte se tudi tistih slabih navad, ki nas delajo podobne živalim in si tako zaslužimo, da nas vprežejo z njimi. Zlasti nekateri grehi nas delajo podobne nečistim živalim. Kako sramotno je za pametno stvar, kot je človek, če se izenači z voli in osli! Toda koliko bolj sramotno je za človeka, ki je bil ustvarjen po Božji podobi in je postal dedič nebes, če se valja po blatu kakor svinje in živi v grehih, ki jih Sveto pismo imenuje pohotno življenje. Nakazal sem vam samo glavne okoliščine svojih sanj in še to čisto na kratko. Če bi hotel povedati vse, kakor je bilo, bi bila stvar veliko predolga. Jutri zvečer vam bom pripovedoval tretji del.

V soboto zvečer, 9. aprila, je don Bosko nadaljeval svojo pripoved.

TRETJI DEL

Nikakor vam ne bi rad pripovedoval svojih sanj. Še več, ko sem vam jih začel pripovedovati, mi je bilo žal, da sem to obljubil, kajti ne bi rad stregel vaši radovednosti. Toda priznati vam moram, da če molčim in držim skrivnost zase, silno trpim, če pa vam pripovedujem, se oddahnem, zato bom nadaljeval. Najprej pa moram še povedati, da sem prejšnje večere opustil veliko stvari, ki niso bile nujno potrebne za pripoved ali pa jih lahko vidite, ni jih pa mogoče izraziti z besedami. Zamislite se torej v preteklost in si predstavite vse tiste prizore, potem ko ste videli različne kraje in načine, ki vodijo v pekel, četudi hočemo mi vsi priti v nebesa. Ko smo potem šli sem ali tja, smo odkrivali vedno nove stvari. Ko smo končno ubrali pravo pot, smo prišli na tisto prostrano planjavo, kjer je bilo zbranih brez števila ljudi, ki so vsi hoteli priti na goro. Toda tista planjava, ki se je zdela tako prostrana, se je končevala v majhni poti med dvema pečinama. Kdor se je odpravil na to pot, je takoj na drugi strani moral prekoračiti precej dolg, ozek most brez ograje, ki je vodil čez globok prepad. Glej tam pot, ki vodi v nebesa, smo si rekli. Pojdimo tja. In že smo bili vsi na poti tja. Nekaj dečkov je začelo takoj teči in pustilo za seboj svoje tovariše. Hotel sem, da bi počakali, toda oni so hoteli priti tja pred nami. Ko pa so prispeli do mostišča, so se zbali in si niso upali naprej. Spodbujal sem jih in jim dajal pogum: Naprej, naprej, kaj čakate! – Seveda. Pridite vi in poskusite. Človeku postane vroče, ko mora čez tako ozek most. Samo en napačen korak in že si v tisti globoki vodi, stisnjeni v prepad. In nihče te ne bo več videl. Končno se je eden opogumil; za njim je stopil drugi in tako drug za drugim vsi preostali. Končno smo se znašli ob vznožju gore. Poskusili smo se povzpeti, pa ni bilo nikjer poti. Raziskovali smo vznožje, toda povsod je bilo na tisoče ovir. Na enem mestu so bili ogromni kamni, na drugem pečine, tu prepad ali trnjev grm, ki je onemogočal prehod. Povsod je bila neprehodna strmina. Težave, ki naj bi jih premagali, so se zdele nepremostljive. Kljub vsemu se nismo ustrašili in smo se z muko začeli vzpenjati. Po kaki uri nevarnega plezanja, ko smo si pomagali z nogami in rokami, drug drugega podpirali, so se ovire začele manjšati. Končno smo našli pravo pot in začeli smo hoditi svobodneje. Tedaj smo prišli do kraja, kjer je bilo zbranih veliko ljudi, ki so hudo trpeli, da smo bili vsi presenečeni od groze in sočutja. Ne bom vam povedal, kaj sem videl, ker bi vas preveč pretreslo in ne bi vzdržali mojega opisa. Zato vam ne bom nič povedal o tem. Gremo naprej. Zagledali smo veliko število drugih ljudi, ki so se tudi vzpenjali, razdeljeni na dve strani gore. Ko so prispeli do vrha, jih je tam z veseljem in ploskanjem sprejela množica, ki je čakala nanje. Istočasno smo slišali zares nebeško glasbo, petje sladkih glasov in prepletanje prekrasnih slavospevov. Sam pri sebi sem mislil in to tudi povedal svojim fantom: Toda mi, ki hočemo iti v nebesa, smo že mrtvi? Vedno sem mislil in tako so mi vsi zatrjevali, da je treba najprej na sodbo. Smo mi že bili sojeni? – Ne, so mi odgovarjali. Mi vsi smo še živi in na sodbi še tudi nismo bili. Pri tem so se smejali. – Naj bo že kakor koli, sem dejal, živi ali mrtvi, pojdimo naprej, da vidimo, kaj je tam zgoraj. Gotovo bo kaj. Pospešili smo korak. Po tolikšnem naporu in tolikšni hoji smo tudi mi prišli skoraj na vrh gore. Tisti, ki so bili zgoraj, so že čakali, da bi nas slovesno sprejeli. Obrnil sem se, da bi videl, ali so pri meni vsi dečki. Toda na svojo veliko žalost sem bil skoraj sam. Od mojih malih tovarišev so ostali samo trije ali štirje. Kje pa so drugi, sem vprašal in se zavzet ustavil. – Oh, ustavili so se tu in tam. Mogoče bodo prišli za nami. Pogledal sem navzdol in jih videl raztresene po gori; eni so se ustavili, drugi so iskali polže med kamenjem, nekateri so nabirali cvetlice, ki niso imele nikakršnega vonja, drugi spet so nabirali divje sadeže, tekali za metulji, lovili murne, pa spet počivali v senci kakega drevesa in podobno. Začel sem jih klicati na ves glas, dajal sem jim znamenja z rokami, jih drugega za drugim klical po imenu, da bi čim prej prišli, ker še ni bil čas za počitek. Prišlo jih je osem. Vsi drugi se niso zmenili za moje klice in jim ni bilo mar, da bi prišli na vrh. Raje so se ukvarjali s tistimi malenkostmi. Toda jaz nikakor nisem hotel iti v nebesa v spremstvu tako majhnega števila fantov. Odločil sem se, da bo sam šel po tiste zamudnike. Tistim, ki so bili z menoj, sem dejal: – Grem nazaj in bom zbral zaostale. Vi pa ostanite tukaj. Tako sem tudi storil. Vse, ki sem jih srečeval na poti, sem usmerjal navzgor. Enemu sem dal nasvet, drugega sem ljubeznivo pokaral, kakega tretjega pa dobro ozmerjal. Enega sem udaril, drugega sunil: ‘Za božjo voljo, pojdite navzgor. Ne ustavljajte se pri teh malenkostnih stvareh.’ Tako sem na poti navzgor že skoraj vse opozoril. Znašel sem se ob previsu gore, ki smo jo s tako težavo zavzeli. Ustavil sem nekatere, ki so utrujeni od napora ali zastrašeni pred potjo, ki jih je čakala do vrha gore, hoteli iti nazaj. Napravil sem se, da bi se spet povzpel navzgor in se vrnil k fantom, ki so me čakali. Toda glej, spotaknil sem se ob kamen in se zbudil. To so bile moje sanje.

Sedaj vas pa prosim dvoje: da sanj ne pripovedujete nikomur zunaj hiše, kajti če bi kdo v svetu slišal te stvari, bi se smejal. Pripovedoval sem jih vam v zabavo, pripovedujte si jih sedaj med seboj. Želim pa, da jim ne bi pripisovali nikakršnega pomena, razen toliko, kolikor si sanje zaslužijo. Prosim vas še drugo uslugo: da ne bi nihče prišel k meni in me spraševal, kako in kaj, ali je bil tudi on tam, kaj je počel ali česa ni storil, ali vas je bilo veliko ali malo, kje ste bili itn. itn. Kajti s tem bi ponovili dogajanje te zime. To bi lahko bilo za marsikaterega neugodno in brez vsake koristi in jaz nočem motiti vaše vesti. Povem vam samo to, da če sanje ne bi bile samo sanje, pač pa prava resnica in bi zares morali tedaj umreti, bi vas med tolikerimi, ki ste tukaj in bi se napotili proti nebesom, le malo prišlo tja: izmed sedemsto ali osemsto komaj trije ali štirje. Trenutek! Ne vznemirjajte se, razumite me prav. Hočem vam razložiti to tako drzno trditev. Pravim, da bi bili samo trije ali štirje med vami, ki bi šli naravnost v nebesa, ne da bi vam bilo treba za nekaj časa iti v plamen vic. Mogoče bi kateri ostal tam samo kako minuto, kdo drug kak dan, kdo spet dneve in tedne. Toda skoraj vsi bi morali ostati v vicah vsaj nekaj časa. Ali veste, kaj morate storiti, da ne boste prišli tja? Skušajte si pridobiti čim več odpustkov. Če boste z ustreznim notranjim razpoloženjem storili vsa dejanja, s katerimi so povezani odpustki, če boste prejeli popolni odpustek, boste poleteli v nebesa.