Ko mislimo na sv. Janeza Boska, ga takoj povežemo s podobo Marije Pomočnice. Toda don Boska si ne moremo zamisliti brez njegove velike pobožnosti do Srca Jezusovega. Živ dokaz za to je bila gradnja bazilike Srca Jezusovega v Rimu. V tej baziliki, lahko bi rekli tudi v samem srcu Cerkve, je don Bosko ob podobi Marije Pomočnice razumel vse svoje življenje.

Korenina don Boskove pobožnosti do Srca Jezusovega je ista kot tista do Device Marije. To je sv. Frančišek Saleški, ki ga je don Bosko vzel kot zaščitnika salezijanske družbe.

Tako piše bl. Mihael Rua, prvi don Boskov naslednik, v svojih naukih glede pobožnosti do Srca Jezusovega: “Kaj bomo rekli o našem sv. Frančišku Saleškem? Marjeta Marija Alacoque je dejala o njem: ‘Medtem ko je sveti Frančišek Saleški živel na tem svetu je prebival v Srcu Jezusovemu, kjer mu počitka ni mogla zmotiti nobena dejavnost. Kot je Mojzes zaradi domačnosti in preprostih pogovorov z Gospodom, postal najbolj preprost med vsemi ljudmi, tako je sv. Frančišek Saleški povzdignila Božja ljubezen k temu, da je živel kreposti Srca Jezusovega: sladkost in ponižnost.’ Zato se upravičeno imenuje učitelj pobožnosti do Srca Jezusovega. On je vzkliknil: “Kako je dober Gospod, kako ljubeče je njegovo Srce! Živimo v njem kot v svetem zavetišču. To srce naj živi vedno v naših srcih in ta Kri naj neprenehoma teče po žilah naše duše” (Pismo 640). “Jaz bom imel vsak dan točno določen čas za počivanje moje duše na prsih oz. na Srcu ljubečega Odrešenika” (Duhovni spisi). “Moj Bog, kako bi bil srečen, če bi nekega dne po svetem obhajilu našel moje srce zunaj in bi na njegovem mestu bilo srce mojega dobrega Jezusa.” “Zaprite vaše srce v prebodeno stran Odrešenika, združite ga s tem Kraljem vseh src, ki sedi na kraljevem prestolu, da bi prejel čast in pokorščino vseh src; tistim ranjenim srcem ni nikoli zabranjen vstop, tako da lahko gre vsak in se približa za sprejem.”

V knjigi “Don Bosko in pobožnost Srca Jezusovega”, ki je izšla ob prvi stoletnici posvetitve bazilike Srca Jezusovega v Rimu (leta 1987) lahko beremo: “Pobožnost Srca Jezusovega ima svoje mesto v pobožnosti do oltarja in Presvetega zakramenta. To je tista izkušnja, ki jo je don Bosko osvojil od mame Marjete, ko ga je zvečer učila dvigovati duha k Bogu, ko ga je vodila k zakramentom, zlasti obhajilu in spovedi. Evharistija nam na najodličnejši način omogoča živeti pobožnost do Srca Jezusovega. Kajti vsaka sveta maša in vsako obhajilo je sad te ljubezni, ki bije v Božjem srcu in je odgovor na veliko ljubezen.”

Sv. Janez Bosko je velikokrat spodbujal mlade in ljudi k pogostemu obhajilu, pogosti spovedi, vsakdanjemu obisku svete maše in Najsvetejšega. To so bili stebri, ki so držali pokonci njegovo življenje in vso vzgojno ustanovo.